Spletna stran uporabljajo piškotke!

Spletna stran uporablja lastne piškotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani in nam olajšajo izboljševanje uporabniške izkušnje.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.

Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.

Skrij sporočilo!
Kaj so piškotki.

Piškotki so majhne tekstovne datoteke, ki jih vaš računalnik shrani ob prvem obisku spletne strani. Z njihovo pomočjo si spletna stran zapomni vašo napravo in nastavitve, ki ste si jih izbrali.

Če piškotke izključite, so lahko nekatere možnosti spletne strani onemogočene.
sreda, 7.11.2007

Davčne obveznosti verske skupnosti


Pojasnilo DURS, št. 4210-353/2007, 1. 10. 2007


1. Davčne obveznosti verske skupnosti do države, ki ji jih nalagata slovenska računovodska in davčna zakonodaja


Temeljni predpis, ki ureja pravni položaj verskih skupnosti, je Zakon o verski svobodi (Uradni list RS, št. 14/07; v nadaljnjem besedilu: ZVS), ki v 6. členu določa, da so registrirane cerkve in druge verske skupnosti pravne osebe zasebnega prava.


V 20. členu ZVS je določeno, da se registrirane cerkve in druge verske skupnosti financirajo predvsem iz donacij in drugih prispevkov fizičnih in pravnih oseb ter iz svojega drugega premoženja kakor tudi iz prispevkov mednarodnih verskih organizacij, katerih članice so.


Registrirana cerkev ali druga verska skupnost sme zbirati prostovoljne prispevke v skladu s svojimi pravili in veljavno zakonodajo. Država lahko gmotno podpira registrirane cerkve in druge verske skupnosti zaradi njihovega splošno koristnega pomena, kakor je opredeljen v 5. členu tega zakona.


Zakon o računovodstvu (Uradni list RS, št. 23/99 in 30/02; v nadaljnjem besedilu: ZR) ureja vodenje poslovnih knjig in izdelavo letnih poročil tudi za pravne osebe zasebnega prava (določba 1. člena), v 2. členu pa napotuje na uporabo slovenskih računovodskih standardov. Slovenski računovodski standard 36 (2006) – Računovodske rešitve v nepridobitnih organizacijah – pravnih osebah zasebnega prava (Uradni list RS, št. 118/05) obravnava posebnosti pri vrednotenju in izkazovanju sredstev in obveznosti do njihovih virov ter merjenju in izkazovanju odhodkov, prihodkov in poslovnega izida, ki so značilne za nepridobitne organizacije – pravne osebe zasebnega prava.


Po določbi 3. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb – ZDDPO-2 (Uradni list RS, št. 117/06; v nadaljnjem besedilu: ZDDPO-2) so davčni zavezanci pravne osebe domačega in tujega prava. Rezident Slovenije je zavezanec za davek od vseh dohodkov, ki imajo svoj vir v Republiki Sloveniji, in od vseh dohodkov, ki imajo svoj vir zunaj Slovenije, kakor to določa 4. člen ZDDPO-2. V skladu z navedenim so zavezanci za davek od dohodkov pravnih oseb poleg družb, ki so ustanovljene in organizirane neposredno v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/06, 60/06 popr., 26/07 – ZSDU-B, 33/07 – ZSReg-B in 67/07 – ZTFI), tudi druge pravne osebe, ki so ustanovljene in organizirane na podlagi posebnih predpisov in ki dosegajo dobiček z opravljanjem pridobitne dejavnosti.


V skladu z določbo prvega odstavka 9. člena ZDDPO-2 davka ne plačujejo zavezanci, kakor so zavod, društvo, ustanova, verska skupnost, politična stranka, zbornica, reprezentativni sindikat, če:

  • je v skladu s posebnim zakonom ustanovljen za opravljanje nepridobitne dejavnosti in
  • dejansko posluje skladno z namenom ustanovitve in delovanja.

Ne glede na določbe prvega odstavka 9. člena plača zavezanec iz prvega odstavka navedenega člena davek od dohodkov iz opravljanja pridobitne dejavnosti, kakor to določa drugi odstavek navedenega člena.


Pri določanju davčne osnove zavezanca iz 9. člena (npr. verske skupnosti) se prihodki iz opravljanja nepridobitne dejavnosti ter dejanski in sorazmerni stroški te dejavnosti izvzemajo iz davčne osnove, kakor to določa 27. člen ZDDPO-2.


2. Poročanje verskih skupnosti o njihovem poslovanju


Zakon o davčnem postopku – ZDavP-2 (Uradni list RS, št. 117/06; v nadaljnjem besedilu: ZDavP-2) obravnava davek od dohodkov pravnih oseb v III. poglavju Postopek pobiranja posameznih davkov – Davek od dohodkov pravnih oseb. Davčni obračun predložijo tudi davčni zavezanci, oproščeni davka po 9. členu ZDDPO-2, kakor to določa drugi odstavek 356. člena ZDavP-2, kar pomeni, da verska skupnost predloži davčni obračun ne glede na to, ali je opravljala zgolj nepridobitno ali tudi pridobitno dejavnost.


Na podlagi določb 355. in 382. člena ZDavP-2 je minister za finance izdal Pravilnik o davčnem obračunu davka od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 46/07; v nadaljnjem besedilu: pravilnik). Zavezanci predložijo davčnemu organu davčni obračun na obrazcu DDPO (priloga 1 pravilnika) v skladu z metodologijo za izpolnjevanje obrazca DDPO – obračun (priloga 2 pravilnika) in v skladu z metodologijo za predložitev podatkov iz bilance stanja, izkaza poslovnega izida in podatkov iz drugih ustreznih poročil (priloga 3 pravilnika). Zavezanec predloži davčni obračun in podatke (priloge 4 do 17 pravilnika) v papirni ali računalniški obliki (več o tem je objavljeno na spletni strani Davčne uprave RS: http://www.gov.si/durs/).


Rok za predložitev davčnega obračuna pristojnemu davčnemu organu določa določba 358. člena ZDavP-2. Če davčni zavezanec sestavlja davčni obračun za davčno obdobje, ki se ne razlikuje od koledarskega leta, predloži davčni obračun najpozneje v roku treh mesecev od začetka tekočega koledarskega leta za preteklo koledarsko leto.


3. Gotovinski prispevki članov verske skupnosti


Gotovinske prispevke članov verske skupnosti je treba nakazati na transakcijski račun verske skupnosti isti dan, ko jih prejme; najpozneje pa naslednji delovni dan izvajalca plačilnega prometa, pri katerem je odprt transakcijski račun. Do poteka roka za nakazilo gotovine se lahko plačuje z gotovino, ki izvira iz dnevnega zaslužka in drugih dnevnih prejemkov v gotovini.


Zakon o plačilnem prometu (Uradni list RS, št. 110/06 – UPB3) v prvem odstavku 8. člena določa, da pravne in fizične osebe ter osebe civilnega prava lahko prejemajo in nakazujejo denarna sredstva v plačilnem prometu le preko transakcijskega računa, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno.


Imetnik transakcijskega računa, ki je vpisan v poslovni register Republike Slovenije, sme za plačevanje v gotovini dvigniti z računa potrebno gotovino. S Pravilnikom o plačevanju z gotovino in blagajniškem maksimumu (Uradni list RS, št. 103/02 in 141/06; v nadaljnjem besedilu: pravilnik) so določeni pogoji in način vplačila, razpolaganje in plačevanje z gotovino za imetnike transakcijskega računa.


V prvem odstavku 6. člena pravilnika je določeno, da mora imetnik transakcijskega računa gotovino, ki jo prejme na kakršni koli podlagi, vplačati na svoj transakcijski račun isti dan, najpozneje pa naslednji delovni dan izvajalca plačilnega prometa, pri katerem ima imetnik odprt transakcijski račun.


V skladu z drugim odstavkom istega člena lahko imetnik transakcijskega računa do pologa na transakcijski račun v roku iz prejšnjega odstavka, ki mu v skladu s tretjim odstavkom 21. člena zakona o plačilnem prometu* ni onemogočeno razpolaganje z dobroimetjem na transakcijskem računu, plačuje z gotovino, ki izvira iz dnevnega zaslužka in drugih dnevnih prejemkov v gotovini.


Z gotovino lahko imetnik transakcijskega računa plačuje (3. člen pravilnika):

  • blago, storitve in druge obveznosti imetnikom transakcijskih računov, če posamično izplačilo ni večje od 417,29 €, razen če ni z drugim predpisom drugače določeno;
  • takse konzularnim in diplomatskim predstavništvom;
  • odkup efektivnega tujega denarja, potovalnih in bančnih čekov ter kreditnih pisem od tujih in domačih fizičnih oseb (menjalniški posli);
  • izplačila fizičnim osebam v skladu s predpisom, ki določa primere, v katerih se plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve ter druga plačila ne nakazujejo na transakcijske račune.


* Tretji odstavek 21. člena Zakona o plačilnem prometu določa:

Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena izvajalec plačilnega prometa imetniku transakcijskega računa ne sme omogočiti razpolaganja s kritjem na transakcijskem računu, če bi bilo takšno razpolaganje v nasprotju s sklepom davčnega organa o prisilni izterjavi ali s sklepom davčnega organa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti ali sklepom sodišča o izvršbi oziroma zavarovanju ali z drugo odločbo pristojnega državnega organa, ki jo je izvajalec plačilnega prometa prejel pred sprejemom naloga za plačilo.