Spletna stran uporabljajo piškotke!

Spletna stran uporablja lastne piškotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani in nam olajšajo izboljševanje uporabniške izkušnje.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.

Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.

Skrij sporočilo!
Kaj so piškotki.

Piškotki so majhne tekstovne datoteke, ki jih vaš računalnik shrani ob prvem obisku spletne strani. Z njihovo pomočjo si spletna stran zapomni vašo napravo in nastavitve, ki ste si jih izbrali.

Če piškotke izključite, so lahko nekatere možnosti spletne strani onemogočene.
sreda, 16.1.2008

Samostojni podjetnik posloval z nedelujočimi podjetji

Pri malem zavezancu za davek – samostojnem podjetniku, ki je v inšpiciranem obdobju opravljal izolacijska dela na strehah poslovnih in stanovanjskih objektov, je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor DDV za davčna obdobja od 1. 12. 2005 do 31. 5. 2007.

V postopku nadzora je bilo ugotovljeno, da je zavezanec za davek v letu 2005 in 2006 posloval s tremi tako imenovanimi »missing traderji« oziroma neplačujočimi gospodarskimi subjekti. Zavezanec za davek ni predložil takih dokazov, ki bi nedvoumno potrjevali, da so bile storitve iz računov tudi dejansko opravljene, to pomeni, da ni dokazal, da so predložene listine (računi, pogodba, primopredajni zapisnik, zapisnik o izvršenih delih)  verodostojne listine tudi po vsebini in kot takšne ustrezna podlaga za evidentiranje davčno priznanih odhodkov. Zavezanec za davek ni dokazal, da so dela po prejetih računih opravile družbe – missing traderji.

Nadalje je bilo tudi ugotovljeno, da družbe niso mogle opravljati storitev, ker niso imele ne zaposlenih ne  osnovnih sredstev, prav tako niso obračunavale in plačevale DDV po izdanih računih in niso oddajale DDV obračunov, torej niso opravljale obdavčljive dejavnosti oziroma so zavezancu za davek izstavljale fiktivne račune za opravljene storitve, ki jih niso opravile. Glede na to, da ti izdani računi temeljijo fiktivnih poslih pri izdajatelju, niso izpolnjeni pogoji za obračun in plačilo DDV po 3. členu ZDDV, hkrati pa prejemnik teh računov zavezanec za davek nima pravice do odbitka vstopnega DDV po 40. členu ZDDV, ki določa, da ima zavezanec za davek pravico do odbitka vstopnega DDV v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. Po določilih drugega odstavka istega člena ZDDV sme zavezanec za davek od svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga mora ali ga je plačal od nabav blaga ali storitev, če je to blago ali storitve uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Pravico do odbitka vstopnega DDV ureja Šesta direktiva Sveta z dne 17. 5. 1977 – 77/388/EGS v členu 17 (1): pravica do odbitka nastane v trenutku, ko nastane obveznost za obračun odbitnega davka, in v členu 17 (2)(a): dokler se blago in storitve uporabljajo za namene njegovih transakcij, je zavezanec za davek upravičen odbiti davek, ki ga mora plačati. Pravica do odbitka vstopnega DDV je bistveni del sistema DDV in načeloma ne sme biti omejena, kajti sistem odbitka ima namen davčnega zavezanca v celoti razbremeniti bremena DDV, ki ga mora ali ga je plačal v okviru vseh gospodarskih dejavnosti. S tem se posledično zagotavlja nevtralnost v zvezi z davčnim bremenom vseh gospodarskih dejavnosti, ne glede na cilje ali rezultate teh dejavnosti, če so te dejavnosti načeloma same predmet DDV. Ne glede na navedeno pa je Sodišče Evropske Skupnosti v sodbi št. C-439/ 04 in C-440/04 (združena zadeva) z dne 6. 7. 2006 odločilo: če davčna uprava ugotovi, da je bila pravica do odbitka izvedena z goljufijo, je pooblaščena, da z učinkom za nazaj zahteva vračilo odbitih zneskov in je naloga nacionalnega sodišča, da zavrne pravico do odbitka, če se ugotovi glede na objektivne elemente, da se je pravica uveljavljala z goljufijo. V nadaljevanju Sodišče ES še pojasnjuje, da je naloga nacionalnega sodišča, da zavrne pravico do odbitka, če se glede na objektivne elemente ugotovi, da je davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV, in to tudi, če sporna transakcija ustreza objektivnim merilom, na katerih temeljita pojma dobav blaga, ki jih opravi davčni zavezanec, ki deluje kot tak, in gospodarske dejavnosti.  Sodna praksa sodišča ES pomeni razlago predpisa, s čimer ta razlaga postane del tega predpisa. Ta razlaga je obvezujoča za vse, ki ta predpis uporabljajo oziroma se nanj sklicujejo. Temeljna podlaga za uporabo pravnih predpisov ES v Sloveniji je določena v tretjem odstavku 3.a člena Ustave RS, ki določa, da se pravni akti in odločitve, sprejete v okviru EU, v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo EU neposredno. Skupni objektivni elementi oziroma okoliščine, ki dokazujejo, da je zavezanec za davek vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV, so:

• neobičajni način vzpostavitve kontakta, ki je bil kar na gradbišču ali pa samo prek telefona, pri čemer se zavezanec ne spomni, s kom je kontaktiral;

• od svojega poslovnega partnerja zavezanec za davek ne ve nič, ima le številko mobilnega telefona, ki pa jo v času inšpekcijskega pregleda ne poseduje več;

• zavezanec za davek ni zbiral konkurenčnih ponudb;

• zavezanec nima nobene druge korespondence z "navideznim" dobaviteljem;

• družbe »missing traderji« nimajo zaposlenih delavcev, nimajo osnovnih sredstev in znanj, potrebnih za izvedbo storitev, navedenih na računih.

Glede na opisana dejstva, davčni organ ugotavlja, da so dani objektivni elementi, ki dokazujejo, da je zavezanec za davek vedel ali bi moral vedeti, da s plačanimi storitvami družbam – "missing traderjem" sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV, in da je bila pravica do odbitka vstopnega DDV izvedena z goljufijo, zato se zavezancu za davek v skladu z obrazložitvijo Sodišča ES o pravici do odbitka vstopnega DDV (sodbi št. C- 439/04 in C-440/04) ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV v skupni višini 46 tisoč EUR. To je klasičen primer utaje DDV, pri kateri se zaračunanega davka nikoli ne plača in se ga tudi ne more izterjati, saj ga je obračunala družba, ki v resnici ne obstaja. Po ugotovitvah davčnega inšpekcijskega nadzora je to dokaj razširjena vrsta utaje davka na področju gradbeništva.




Vir: Davčni bilten 2007, št. 11