Spletna stran uporabljajo piškotke!

Spletna stran uporablja lastne piškotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani in nam olajšajo izboljševanje uporabniške izkušnje.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.

Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.

Skrij sporočilo!
Kaj so piškotki.

Piškotki so majhne tekstovne datoteke, ki jih vaš računalnik shrani ob prvem obisku spletne strani. Z njihovo pomočjo si spletna stran zapomni vašo napravo in nastavitve, ki ste si jih izbrali.

Če piškotke izključite, so lahko nekatere možnosti spletne strani onemogočene.
torek, 13.5.2008

UPRS Sodba U 1044/2006 - 18.9.2007 - davek na promet nepremičnin ; prodaja nepremičnine na javni dražbi

Jedro:

Zavezanec za davek na promet nepremičnin je prodajalec nepremičnine; ko gre za prodajo nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku, je to dolžnik kot lastnik nepremičnine, ki je predmet prodaje. Tako, po že zavzetih stališčih tega in Vrhovnega sodišča, določa ZDPN-1 in tega tudi ZIZ-A ne spreminja, ampak določa samo način poplačila davčnega dolga v izvršilnem postopku.
 

Izrek:


Tožba se zavrne. Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.
 

Obrazložitev:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnika zoper odločbo prve stopnje, s katero je bil tožniku odmerjen davek na promet nepremičnin od davčne osnove 24.000.222,00 SIT po stopnji 2% v znesku 480.005,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe Zakona o davku na promet nepremičnin (Uradni list RS, št. 57/99, 67/02 - v nadaljevanju: ZDPN-1), po katerih je obdavčen vsak odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini (3. člen); zavezanec za davek je prodajalec nepremičnine (5. člen); davčna osnova je prodajna cena nepremičnine (6. člen), s tem da davčno osnovo predstavlja vsakršno plačilo (v denarju, stvareh, storitvah, prevzetih dolgovih in podobno), ki ga je ali ga bo prodajalec prejel od kupca za opravljen promet nepremičnin. Po 9. členu se davek plača po stopnji 2%, davčna obveznost pa nastane takrat, ko je sklenjena pogodba, na podlagi katere se prenese nepremičnina. V dejanskem pogledu pa tožena stranka ugotavlja, da je bila po podatkih spisov nepremičnina z vl. št.... k.o. A., last tožnika do 547/1000, s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v B. domaknjena kupcu C.C.C. d.o.o. po izklicni ceni 24.00.222,00 SIT. Po presoji tožene stranke je na tej podlagi prvostopni organ tožniku kot zavezancu od osnove 24.000.222,00 SIT kot cene, ki je bila dosežena na javni dražbi za njegov del nepremičnine, pravilno odmeril davek na promet nepremičnin po stopnji 2% v znesku 480.005,00 SIT. Meni namreč, da prodaja zastavljene nepremičnine na javni dražbi, ki jo opravi sodišče zaradi poplačila terjatev upnikov, predstavlja odplačni prenos lastninske pravice, dolžnik v izvršilnem postopku pa ima položaj prodajalca nepremičnine. Ker bivši lastnik nastopa kot prodajalec nepremičnine, je po določbi 5. člena ZDPN-1 zavezanec za davek ne promet nepremičnin, saj niti ZDPN-1 niti zakon, ki ureja prodajo nepremičnin v izvršilnem postopku ne določata, da se davek ne plačuje, ko gre za prenos nepremičnin v postopku prisilne izterjave. Tega dejstva - da je zavezanec bivši lastnik kot prodajalec - ne spreminjajo niti določbe 197. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98, 75/02 - v nadaljevanju: ZIZ-A), po katerih se iz zneska, dobljenega s prodajo najprej poplačajo stroški izvršilnega postopka, davek na promet nepremičnin in za zadnje leto zapadle davščine. Sodišče le izvede postopek prodaje nepremičnine na javni dražbi v zvezi z izvršilnim postopkom, medtem ko se za pravega prodajalca nepremičnine šteje prejšnji lastnik nepremičnine, v konkretnem primeru tožnik, ki se mu je zato davek pravilno odmeril. Podlaga za odmero davka na promet nepremičnin je v takšnem primeru pravnomočen sklep o domiku nepremičnine. Ta je v konkretnem primeru postal pravnomočen 23. 6. 2005. Zato izredna pravna sredstva, vložena na Vrhovno sodišče, na katera se sklicuje tožnik v pritožbi, na ta (davčni) postopek nimajo in ne morejo imeti nobenega vpliva.
Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po ZUS in predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi in zaslišanju tožnika izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje. Predlaga tudi, da se mu povrnejo stroški sodnega postopka. Meni, da je v primeru prodaje nepremičnine s sklepom sodišča v izvršilnem postopku treba uporabiti določbo prvega odstavka 197. člena ZIZ-A, po kateri se iz zneska, dobljenega s prodajo nepremičnine, najprej poplačajo stroški izvršilnega postopka, nato prometni davki in nato za zadnje leto zapadle davščine, ki obremenjujejo prodano nepremičnino. Takšna ureditev je bila uzakonjena z ZIZ-A, ki je spremenil 197. člen ZIZ, tako da se od uveljavitve tega zakona iz zneska, dobljenega s prodajo nepremičnine, poplača tudi davek na promet nepremičnin. Glede na navedeno in dejstvo, da je bil davek na promet nepremičnin tožniku odmerjen na podlagi sklepa o domiku z dne 17. 1. 2003, novela ZIZ-A pa je stopila v veljavo že 22. 9. 2002, je po mnenju tožnika več kot očitno, da tožnik ni zavezanec za plačilo davka, ki mu je bil odmerjen s prvostopno odločbo.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.
Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.
Tožba ni utemeljena.
Zavezanec za davek na promet nepremičnin je prodajalec nepremičnine in s tem, ko gre za prodajo nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku, dolžnik kot lastnik nepremičnine, ki je predmet prodaje. Tako, po že zavzetih stališčih tega in Vrhovnega sodišča, določa ZDPN-1 in tega ZIZ, tudi novelirani (ZIZ-A), ne spreminja. Prav tako ZIZ-A ne spreminja plačnika davka in davčni vir, kot to smiselno uveljavlja tožnik v tožbi, ampak določa samo način poplačila davčnega dolga v izvršilnem postopku, in to kot prednostnega, iz kupnine za nepremičnino, prodano v istem izvršilnem postopku. Ne vplivajo pa te določbe na opredelitev zavezanca za davek na promet nepremičnin ter njegovo zavezanost za plačilo ter s tem na obstoj terjatve iz naslova davka kot take. V tem pogledu namreč ostajajo relevantni davčni predpisi, na katere se izčrpno sklicuje že tožena stranka v izpodbijani odločbi in na katerih pravilno temelji tudi izpodbijana odločitev. Tožnik torej, glede na svoj položaj lastnika nepremičnine, ki je bila prodana na javni dražbi v izvršilnem postopku, z ugovorom, da ni zavezanec za davek, oziroma da ni zavezan za plačilo davka na promet nepremičnine, prodane v izvršbi, ne more uspeti. V ostalem - glede dejanskih ugotovitev in glede višine oziroma izračuna zneska davčnega dolga tožnik ugovorov nima. Sodišče pa samo v tem pogledu nepravilnosti tudi ni našlo.
Ker je torej odločitev tožene stranke pravilna, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo, na podlagi določb prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06) v zvezi s prehodnimi določbami 104. in 105. člena istega zakona kot neutemeljeno zavrnilo. Ker je zavrnilo tožbo, pa je sodišče na podlagi določb ZUS in ob primerni uporabi določb ZPP zavrnilo tudi tožnikovo zahtevo za povrnitev priglašenih stroškov postopka.
Sodišče je, glede na nesporno dejansko podlago, odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zvezi s prehodnimi določbami 104. in 105. člena istega zakona.
Pouk o pravnem sredstvu temelji na določbah 73. člena ZUS-1 v zvezi s prehodnimi določbami 104. in 107. člena istega zakona.