Spletna stran uporabljajo piškotke!

Spletna stran uporablja lastne piškotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani in nam olajšajo izboljševanje uporabniške izkušnje.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.

Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.

Skrij sporočilo!
Kaj so piškotki.

Piškotki so majhne tekstovne datoteke, ki jih vaš računalnik shrani ob prvem obisku spletne strani. Z njihovo pomočjo si spletna stran zapomni vašo napravo in nastavitve, ki ste si jih izbrali.

Če piškotke izključite, so lahko nekatere možnosti spletne strani onemogočene.
sreda, 12.8.2009

Zakon o tujcih (uradno prečiščeno besedilo) (ZTuj-1-UPB6) (Uradni list RS št. 64/2009)

Na podlagi 153. člena Poslovnika državnega zbora je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 15. julija 2009 potrdil uradno prečiščeno besedilo Zakona o tujcih, ki obsega:

– Zakon o tujcih – ZTuj-1 (Uradni list RS, št. 61/99 z dne 30. 7. 1999),
– Zakon o prijavi prebivališča – ZPPreb (Uradni list RS, št. 9/01 z dne 9. 2. 2001),
– Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih – ZTuj-1A (Uradni list RS, št. 87/02 z dne 17. 10. 2002),
– Popravek Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih – ZTuj-1A (Uradni list RS, št. 96/02 z dne 14. 11. 2002),
– Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih – ZTuj-1B (Uradni list RS, št. 93/05 z dne 21. 10. 2005),
– Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih – ZTuj-1C (Uradni list RS, št. 79/06 z dne 27. 7. 2006),
– Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prijavi prebivališča – ZPPreb-B (Uradni list RS, št. 111/07 z dne 5. 12. 2007),
– Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih – ZTuj-1D (Uradni list RS, št. 44/08 z dne 7. 5. 2008) in
– Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih – ZTuj-1E (Uradni list RS, št. 41/09 z dne 1. 6. 2009).

Št. 213-04/09-8/1

Ljubljana, dne 15. julija 2009

EPA 452-V

Državni zbor
Republike Slovenije
dr. Pavel Gantar l.r.
Predsednik

Z A K O N
O TUJCIH uradno prečiščeno besedilo (ZTuj-1-UPB6)

I. POGLAVJE SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(vsebina zakona)

(1) S tem zakonom se določajo pogoji in načini vstopa, zapustitve in bivanja tujcev v Republiki Sloveniji.
(2) S tem zakonom se v pravni red Republike Slovenije prenašajo naslednje direktive Evropske unije:
– Direktiva Sveta 2001/40/ES z dne 28. maja 2001 o medsebojnem priznavanju odločitev o izgonu državljanov tretjih držav (UL L št. 149 z dne 2. 6. 2001, str. 34);
– Direktiva Sveta 2001/51/ES z dne 28. junija 2001 o dopolnitvi določb člena 26. Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (UL L št. 187 z dne 10. 7. 2001, str. 45);
– Direktiva Sveta 2002/90/ES z dne 28. novembra 2002 o opredelitvi pomoči pri nedovoljenem vstopu, tranzitu in prebivanju (UL L št. 328 z dne 5. 12. 2002, str. 17);
– Direktiva Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine (UL L št. 251 z dne 3. 10. 2003, str. 12);
– Direktiva Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas (UL L št. 16 z dne 23. 1. 2004, str. 44);
– Direktiva Sveta 2003/110/ES z dne 25. novembra 2003 o pomoči v primeru tranzita za namene repatriacije po zračni poti (UL L št. 321 z dne 6. 12. 2003, str. 26);
– Direktiva 2004/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EGS (UL L št. 158 z dne 30. 4. 2004, str. 77);
– Direktiva Sveta 2004/81/ES z dne 29. aprila 2004 o dovoljenju za prebivanje za državljane tretjih držav, ki so žrtve trgovine z ljudmi, ali so jim pomagali pri nezakoniti preselitvi in ki sodelujejo s pristojnimi organi (UL L št. 261, 6. 8. 2004, str. 19);
– Direktiva Sveta 2004/114/ES z dne 13. decembra 2004 o pogojih za sprejem državljanov tretjih držav za namene študija, izmenjav učencev, neplačanega usposabljanja ali prostovoljnega dela (UL L št. 375, 23. 12. 2004, str. 12);
– Direktiva Sveta 2005/71/ES z dne 12. oktobra 2005 o posebnem postopku za dovolitev vstopa državljanom tretjih držav za namene znanstvenega raziskovanja (UL L št. 289, 3. 11. 2005, str. 15);
– Sklep Sveta 94/795/PNZ z dne 30. novembra 1994 na podlagi člena K.3(2)(b) Pogodbe o Evropski uniji o skupnem ukrepu o olajšavah za potovanje za učence iz tretjih držav s stalnim prebivališčem v državi članici (UL L št. 327 z dne 19. 12. 1994, str. 1).
(3) S tem zakonom se izvršujejo naslednje uredbe Evropske unije:
– Uredba Sveta (ES) 2252/2004 z dne 13. decembra 2004 o standardih za varnostne značilnosti in biometrične podatke v potnih listih in potovalnih dokumentih, ki jih izdajajo države članice (UL L št. 385, 29. 12. 2004, str. 1);
– Uredba Sveta (ES) 539/2001/ES z dne 15. marca 2001 o seznamu tretjih držav, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja imeti vizume, in držav, katerih državljani so oproščeni te zahteve (UL L št. 81, 21. 3. 2001, str. 1);
– Uredba Sveta (ES) št. 562/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (UL L št. 105, 13. 4. 2006, str. 1, v nadaljnjem besedilu: Zakonik o schengenskih mejah);
– Uredba Sveta (ES) št. 380/2008 z dne 18. aprila 2008 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1030/2002 o enotni obliki dovoljenja za prebivanje za državljane tretjih držav (UL L št. 115, 29. 4. 2008, str. 1).

2. člen

(opredelitev pojmov)

Posamezni izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:
– Tujec je vsakdo, ki nima državljanstva Republike Slovenije.
– Oseba brez državljanstva je tujec, ki ga nobena država v skladu s svojimi pravnimi akti nima za svojega državljana.
– Vstop je prihod, zapustitev pa odhod z državnega ozemlja Republike Slovenije.
– Tranzit je prehod državnega ozemlja Republike Slovenije.
– Mejna kontrola je kontrola na državni meji, ki jo izvajajo pristojni organi zaradi nameravanega vstopa, tranzita in izstopa tujcev z državnega ozemlja Republike Slovenije.
– Potna listina je potni list ali potnemu listu enakovredna listina za potovanje, če je tako določeno z mednarodnim sporazumom.
– Veljavna potna listina je listina, ki jo je izdal za to pristojen mednarodni subjekt, če sta iz nje nesporno razvidni istovetnost imetnika in rok njene veljavnosti.
– Dnevni delovni migranti so tujci s stalnim bivanjem v sosednji državi, v katero se vračajo in ki prihajajo dnevno v Republiko Slovenijo na delo ali zaradi zaposlitve ali dela.
– Prevoznik je fizična ali pravna oseba, ki se poklicno ukvarja s prevozom potnikov po zraku, morju ali kopnem.
– Napoteni delavec je oseba, ki je v delovnem razmerju pri tujem delodajalcu v času izvajanja pogodbene storitve na ozemlju Republike Slovenije in zanj delodajalec ni zavezan plačevati prispevkov za socialno zavarovanje v kraju izvajanja storitve.
– Rezident za daljši čas je tujec, ki ni državljan države članice Evropske unije in ima v državi članici Evropske unije dovoljenje za stalno ali dolgotrajno prebivanje, izdano z veljavnostjo najmanj pet let na predpisanem obrazcu Evropske unije o enotni obliki dovoljenja za prebivanje za državljane tretjih držav, na katerem je pri vrsti dovoljenja označeno, da je rezident za daljši čas.
– Državljan EU je tujec z državljanstvom druge države članice Evropske unije.
– Tretja država je vsaka država, ki ni članica Evropske unije.
– Raziskovalna organizacija je pravna oseba javnega ali zasebnega prava, ki izpolnjuje pogoje za izvajanje raziskovalne in razvojne dejavnosti, določene s predpisi, ki urejajo raziskovalno in razvojno dejavnost v Republiki Sloveniji, in jo je za sklepanje sporazumov o gostovanju s tujimi raziskovalci pooblastilo ministrstvo, pristojno za znanost in tehnologijo.
– Raziskovalec je tujec, ki ni državljan države članice Evropske unije, z ustreznimi visokošolskimi kvalifikacijami, ki omogočajo vpis v programe doktorskih študijev, ki ga raziskovalna organizacija izbere za izvajanje raziskovalnega projekta, za katerega se zahtevajo navedene kvalifikacije.
– Sporazum o gostovanju je sporazum med raziskovalcem in raziskovalno organizacijo, s katerim se raziskovalec zaveže opraviti raziskovalni projekt, organizacija pa se zaveže, da bo v ta namen gostila raziskovalca.
– Žrtev trgovine z ljudmi je tujec, ki ni državljan države članice Evropske unije, in je bil zaradi prostitucije ali drugih oblik spolnih zlorab, prisilnega dela, suženjstva, služabništva ali trgovine s človeškimi organi, tkivi ali krvjo kupljen, prevzet, nastanjen, prepeljan, prodan, izročen ali je bilo z njim kako drugače razpolagano.
– Garant je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik s sedežem v Republiki Sloveniji ali fizična oseba s prijavljenim stalnim ali začasnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki med bivanjem tujca v Republiki Sloveniji z garantnim pismom jamči za kritje vseh stroškov, nastalih v zvezi z bivanjem in nastanitvijo tujca v Republiki Sloveniji in vrnitvijo tujca v matično državo.
– Garantno pismo je dokument, s katerim državljan tretje države v postopku izdaje vizuma dokazuje namen bivanja v Republiki Sloveniji, nastanitev in zadostna sredstva za preživljanje med bivanjem v Republiki Sloveniji in za vrnitev v matično državo.

3. člen

(področje uporabe)

(1) Določbe tega zakona veljajo za vse tujce, če ni z zakonom drugače določeno.
(2) Za osebe brez državljanstva se v primerih, ko so določbe Konvencije o pravnem položaju oseb brez državljanstva (Uradni list RS – MP, št. 9/92) za njih ugodnejše, uporabljajo določbe te konvencije.
(3) V primerih, ko se za tujce – državljane drugih držav po zakonu zahteva uveljavitev načela vzajemnosti, se osebam brez državljanstva ta pogoj lahko oprosti, če prebivajo v Republiki Sloveniji najmanj tri leta.
(4) Ta zakon se ne uporablja za tujce, ki so zaprosili za azil (prosilci za azil) in za tujce, ki jim je bil v Republiki Sloveniji priznan status begunca, razen če ni z zakonom drugače določeno.
(5) Ta zakon se ne uporablja za osebe, ki imajo v Republiki Sloveniji začasno zatočišče po zakonu, s katerim se ureja začasno zatočišče, razen če ni z zakonom drugače določeno.
(6) Določbe tega zakona se ne uporabljajo za osebe, ki so po mednarodnem pravu upravičene do privilegijev in imunitet.
(7) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka, pa se določbe tega zakona lahko izjemoma in le s predhodnim soglasjem ministrstva, pristojnega za zunanje zadeve, uporabijo za osebe, ki so po mednarodnem pravu upravičene do privilegijev in imunitet, če uporaba tega zakona ni v nasprotju s prevzetimi mednarodnimi obveznostmi in načelom vzajemnosti. V tem primeru se ta zakon lahko uporabi samo v obsegu, ki ne nasprotuje prevzetim mednarodnim obveznostim in načelu vzajemnosti.
(8) V primeru dvoma glede obstoja in obsega privilegijev in imunitet ter vzajemnosti daje pojasnilo ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve. Drugi organi državne uprave so vezani na pojasnilo ministrstva, pristojnega za zunanje zadeve.

4. člen

(pravice in dolžnosti tujcev)

(1) Tujcu, zoper katerega se uvede kazenski postopek ali postopek za prekršek in je v priporu oziroma je pridržan, mora organ, ki je odredil pripor oziroma pridržanje, na njegovo zahtevo omogočiti stik s pristojnimi organi države, katere državljan je.
(2) Tujec mora med bivanjem v Republiki Sloveniji spoštovati ustavo, zakone in druge splošne pravne akte v Republiki Sloveniji ter se podrejati ukrepom pristojnih državnih organov.

5. člen

(migracijska politika)

(1) Državni zbor Republike Slovenije na predlog Vlade Republike Slovenije sprejme resolucijo o migracijski politiki, s katero določi gospodarske, socialne in druge ukrepe ter dejavnosti, ki jih bo sprejela Republika Slovenija na tem področju, kakor tudi sodelovanje z drugimi državami in mednarodnimi organizacijami na tem področju.
(2) Vlada Republike Slovenije lahko, v skladu z resolucijo iz prejšnjega odstavka, vsako leto določi število (kvoto) dovoljenj za prebivanje v Republiki Sloveniji, ki se jih lahko izda tujcem v tekočem letu. V kvote se ne vštejejo dovoljenja za začasno prebivanje, izdana zaradi združevanja družine, dovoljenja za začasno prebivanje, izdana ožjim družinskim članom slovenskih državljanov, dovoljenja za začasno prebivanje, izdana akreditiranim novinarjem, in dovoljenja za začasno prebivanje, izdana umetnikom.

II. POGLAVJE VSTOP TUJCEV V DRŽAVO IN ZAPUSTITEV DRŽAVE

6. člen

(vstop in zapustitev države)

(1) Vstop v državo in zapustitev države sta dovoljena samo na za to določenih mejnih prehodih.
(2) Vlada Republike Slovenije z uredbo določi izjeme glede prestopa državne meje za maloobmejni promet in za posebne kategorije pomorskega prometa, turističnega ladijskega prevoza in obalnega ribolova.
(3) Zadrževanje tujca v letalskem tranzitnem prostoru na letališču in zadrževanje tujcev na ladji, ki je na sidrišču luke ali pristanišča, ne pomeni vstopa v državo.

7. člen

(obveznost posedovanja potne listine)

(1) Tujec mora za vstop, zapustitev in bivanje v Republiki Sloveniji imeti veljavno potno listino, razen če z zakonom ali mednarodnim sporazumom ni drugače določeno.
(2) Tujci, ki so dodatno vpisani v potno listino, lahko vstopajo v Republiko Slovenijo in zapuščajo Republiko Slovenijo samo skupaj z osebo, v potno listino katere so vpisani.
(3) Tujci, ki imajo skupinski potni list, lahko vstopajo v Republiko Slovenijo in zapuščajo Republiko Slovenijo samo skupaj, pri tem pa morajo imeti osebe, ki so vpisane v skupinski potni list, listino s fotografijo, na podlagi katere se lahko ugotovi njihova istovetnost. Vodja skupine mora imeti osebno potno listino.
(4) Izjemoma se lahko dovoli zapustitev države tudi posameznemu članu skupine, če je to nujno zaradi njegovih osebnih razlogov ali, če tako odredi pristojni organ.
(5) Vlada Republike Slovenije lahko določi, da državljani določenih držav lahko vstopajo in zapuščajo državo tudi z osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko dokazuje svojo istovetnost.
(6) Brez veljavne potne listine se dovoli vstop tujcem, ki jih je Republika Slovenija dolžna sprejeti na podlagi mednarodnega sporazuma ali v skladu s sprejetimi mednarodnimi akti.
(7) Brez veljavne potne listine se lahko, na podlagi mednarodnega sporazuma, dovoli vstop tudi v primeru tranzita izgnanih tujcev, ki niso državljani države, s katero je sklenjen tak sporazum.

8. člen

(dovoljenje za vstop v Republiko Slovenijo)

(1) Tujec mora za vstop v Republiko Slovenijo, poleg veljavne potne listine iz 7. člena tega zakona, imeti tudi vizum ali dovoljenje za prebivanje, če ni z zakonom drugače določeno.
(2) Seznam držav, katerih državljani za vstop v Republiko Slovenijo potrebujejo vizum, ureja pravni red Evropske unije, ki določa seznam tretjih držav, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja imeti vizum in držav, katerih državljani so oproščeni te zahteve.
(3) Rezident za daljši čas in njegovi ožji družinski člani, ki imajo v drugi državi članici Evropske unije dovoljenje za prebivanje, lahko vstopijo v Republiko Slovenijo z veljavnim potnim listom in dovoljenjem za prebivanje, izdanim v drugi državi članici Evropske unije.

8.a člen

(vstop šolarjev, ki so na šolski ekskurziji)

(1) Tujec, ki je učenec ali dijak splošne izobraževalne ustanove v drugi državi članici Evropske unije, v kateri zakonito prebiva, lahko vstopi v Republiko Slovenijo brez vizuma če:
– potuje kot član skupine šolarjev splošne izobraževalne ustanove, ki je na šolski ekskurziji,
– skupino spremlja učitelj ustanove, ki ima seznam učencev na predpisanem obrazcu iz aneksa k Sklepu Sveta z dne 30. 11. 1994 o skupni akciji, ki jo je Svet sprejel na podlagi člena K.3(2)(b) Pogodbe o Evropski uniji v zvezi s prevozom učencev iz tretjih držav, ki živijo v eni od držav članic (94/795/JHA), ki ga je izpolnila izobraževalna ustanova, in
– ima veljaven potni list ali drug dokument za vstop, določen z mednarodnim sporazumom ali sklepom Vlade Republike Slovenije, razen če gre za primer iz drugega odstavka tega člena.
(2) Seznam učencev iz druge alinee prvega odstavka tega člena velja tudi kot dokument za vstop v državo pod pogojem, da:
– ima učenec ali dijak iz seznama veljavni dokument s fotografijo, s katerim lahko dokazuje svojo istovetnost, ali če je seznamu priložena fotografija, ki kaže njegovo pravo podobo, in
– pristojni organ druge države članice potrdi zakonitost bivanja na njenem območju tistih učencev ali dijakov iz seznama, ki niso državljani katere od držav članic Evropske unije, in njihovo pravico do ponovnega vstopa na njeno ozemlje.
(3) Tujec, ki v Republiko Slovenijo vstopi v skladu z določbami tega člena, lahko v državi biva v času trajanja šolske ekskurzije, vendar ne dlje kot 90 dni, v primeru, da preko Republike Slovenije potuje v tranzitu, pa pet dni.
(4) Tujcu z veljavnim dovoljenjem za prebivanje v Republiki Sloveniji, ki je učenec ali dijak splošne izobraževalne ustanove v Republiki Sloveniji in namerava potovati kot član skupine šolarjev na šolsko ekskurzijo v drugo državo članico Evropske unije, ob izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka tega člena, izobraževalna ustanova izpolni obrazec iz druge alinee prvega odstavka tega člena. Na navedenem obrazcu upravna enota, na območju katere je sedež izobraževalne ustanove, potrdi zakonitost prebivanja tujca v Republiki Sloveniji.

9. člen

(zavrnitev vstopa v Republiko Slovenijo)

(1) Tujcu se zavrne vstop v Republiko Slovenijo iz razlogov, določenih v Zakoniku o schengenskih mejah. Minister, pristojen za notranje zadeve, podrobneje predpiše razloge za zavrnitev vstopa tujcu zaradi nevarnosti za javni red, notranjo varnost Republike Slovenije ali javno zdravje.
(2) O zavrnitvi vstopa odloča organ mejne kontrole po postopku, urejenem v Zakoniku o schengenskih mejah. Zoper zavrnitev vstopa se tujec lahko pritoži v osmih dneh. O pritožbi odloča ministrstvo, pristojno za notranje zadeve. Pritožba ne zadrži izvršitve.
(3) Tujcu, ki vstopa v Republiko Slovenijo na podlagi dovoljenja za prebivanje, se lahko zavrne vstop v državo samo, če se mu odpove prebivanje v državi ali, če mu je z odločbo pristojnega organa prepovedan vstop v državo ali, če se mu razveljavi dovoljenje za prebivanje.
(4) Zavrnitev vstopa se označi v tujčevi potni listini in vnese v evidenco zavrnjenih oseb na način, določen v Zakoniku o schengenskih mejah.

10. člen

(mejna kontrola)

(1) Tujci se morajo pri vstopu v državo in zapustitvi države podrediti mejni kontroli.
(2) Mejna kontrola tujcev, ki vstopajo v državo, obsega poleg osebne kontrole, kontrole prevoznega sredstva in kontrole stvari po zakonu, s katerim se ureja nadzor državne meje, tudi preveritev, ali obstajajo razlogi za zavrnitev vstopa v državo po 9. členu tega zakona.
(3) Mejna kontrola tujcev, ki izstopajo iz države, obsega zlasti kontrolo, ki je nujna zaradi notranjih in mednarodnih interesov Republike Slovenije, javnega reda in miru ter preveritev, ali obstajajo razlogi zaradi katerih se tujcu ne dovoli zapustiti državo.

11. člen

(nedovoljen vstop v Republiko Slovenijo)

Za nedovoljen vstop tujca v državo se šteje, če:
– vstopi v državo, čeprav mu na podlagi 9. člena tega zakona ni bil dovoljen vstop;
– se izogne mejni kontroli;
– pri vstopu uporabi ponarejene, tuje ali kako drugače spremenjene potne in druge listine, ki so potrebne za vstop, ali če organom mejne kontrole navede lažne podatke.

12. člen

(zapustitev države)

(1) Tujci svobodno zapuščajo Republiko Slovenijo v skladu z zakonom.
(2) Tujcu se ne dovoli izstop iz države, če je zoper njega uveden kazenski postopek, postopek za prekršek ali kakšen drug postopek, v katerem je potrebna njegova navzočnost, in to zahteva organ, ki vodi postopek.

13. člen

(dovoljen čas bivanja tujca v Republiki Sloveniji)

(1) Tujec lahko ostane v državi toliko časa, kolikor mu je to določeno z vizumom, dovoljenjem za prebivanje, sklepom Vlade Republike Slovenije ali zakonom oziroma mednarodnim sporazumom.
(2) Tujec, ki na podlagi zakona ali mednarodnega sporazuma ali sklepa Vlade Republike Slovenije za vstop v državo in bivanje ne potrebuje vizuma, lahko v Republiko Slovenijo vstopa in v njej biva največ 90 dni v šestih mesecih, računajoč od dneva prvega vstopa, z enakimi nameni kot so dovoljeni tujcem, ki morajo imeti vizum. Tujec, ki lahko tri mesece v obdobju šestih mesecev brez vizuma biva in se giblje na območju držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, lahko v Republiko Slovenijo vstopi in v njej ostane največ toliko časa, da skupna dolžina bivanja v vseh državah pogodbenicah ne preseže treh mesecev v obdobju šestih mesecev, računajoč od dneva prvega vstopa v eno od držav pogodbenic. Rezident za daljši čas in njegovi ožji družinski člani, ki imajo v drugi državi članici Evropske unije dovoljenje za prebivanje, lahko v Republiki Sloveniji ostanejo tri mesece od dneva vstopa v državo oziroma do poteka veljavnosti dovoljenja, če je ta krajša.
(3) Tujec mora zapustiti Republiko Slovenijo pred potekom časa iz prvega in drugega odstavka tega člena, če tako odloči pristojni organ.

13.a člen

(pomoč tujcu pri vstopu, tranzitu ali prebivanju)

(1) Kdor tujcu omogoči ali pomaga, da vstopi ali potuje v tranzitu preko ozemlja Republike Slovenije, ne sme ravnati v nasprotju z določbami tega zakona, ki določajo pogoje za vstop ali tranzit tujca preko ozemlja Republike Slovenije.
(2) Kdor tujcu omogoči ali pomaga, da prebiva na ozemlju Republike Slovenije, ne sme ravnati v nasprotju z določbami tega zakona, ki določajo pogoje za prebivanje tujca na ozemlju Republike Slovenije.

III. POGLAVJE VIZUMI

14. člen

(vizumi in vrste vizumov)

(1) Vizum je dovoljenje, ki ga izda pristojni organ Republike Slovenije tujcu, na podlagi katerega lahko, če ni razlogov za njegovo zavrnitev, vstopi v državo in v njej biva toliko časa, kolikor je določeno z vizumom, ali s katerim se mu omogoči tranzit preko državnega ozemlja, če izpolnjuje za tranzit določene pogoje.
(2) Vizum se lahko izda samo tujcu, ki ima veljavno potno listino, pri čemer mora biti veljavnost potne listine najmanj tri mesece daljša od veljavnosti vizuma.
(3) Minister, pristojen za notranje zadeve, z navodilom določi izjeme, v katerih se vizum lahko izda tudi tujcu, ki ima potno listino, katere veljavnost je krajša od treh mesecev.
(4) Vizum tujcu ne daje pravice zaposlitve ali dela.
(5) Vrste vizumov so:
– letališki tranzitni vizum (vizum A),
– tranzitni vizum (vizum B),
– vizum za kratkoročno bivanje (vizum C),
– vizum za dolgoročno bivanje (vizum D in vizum D+C).

15. člen

(letališki tranzitni vizum – vizum A)

(1) Tujci, ki med vmesnim pristankom na letališču v Republiki Sloveniji ne zapustijo letališkega prostora ali letala, ne potrebujejo vizuma.
(2) Izjemoma lahko Vlada Republike Slovenije z uredbo določi, da zaradi interesov države, zaradi zatiranja organiziranega kriminala ali zaradi odnosov z drugimi državami potrebujejo državljani določenih držav ali potniki na določenih potovalnih smereh za tranzit letališki tranzitni vizum.
(3) Tujcu se lahko na njegovo prošnjo izda letališki tranzitni vizum za določeno število tranzitnih potovanj preko mednarodnega območja letališča za čas trajanja tranzita.

16. člen

(tranzitni vizum – vizum B)

(1) Tranzitni vizum se izda tujcu za enkratno ali dvakratno, izjemoma tudi večkratno potovanje preko državnega ozemlja Republike Slovenije iz določene tuje države v določeno tretjo državo, pri čemer lahko ob vsakem potovanju ostane v Republiki Sloveniji največ pet dni, veljavnost vizuma pa ne sme biti daljša od šestih mesecev.
(2) Tranzitni vizum se lahko izda samo, če tujec dokaže, da ima zagotovljen vstop v državo, v katero bo vstopil iz Republike Slovenije.

17. člen

(vizum za kratkoročno bivanje – vizum C in vizum za dolgoročno bivanje – vizum D in D+C)

(1) Vizum za kratkoročno bivanje se izda za enkratni ali za večkratni vstop v državo, pri čemer niti enkratno neprekinjeno bivanje niti skupno trajanje zaporednih bivanj v Republiki Sloveniji ne sme biti daljše od 90 dni v šestih mesecih, šteto od dneva prvega vstopa. Vizum za kratkoročno bivanje lahko ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve, po vstopu tujca v državo podaljša, pri čemer skupna dolžina dovoljenega bivanja tujca v državi na podlagi izdanega in podaljšanega vizuma ne sme biti daljša od 90 dni v šestih mesecih. Minister, pristojen za zunanje zadeve, z navodilom določi primere, v katerih se lahko vizum za kratkoročno bivanje podaljša.
(2) Vizum za večkratni vstop se lahko izda z veljavnostjo največ do enega leta.
(3) Izjemoma se lahko vizum za večkratni vstop izda z veljavnostjo, daljšo od enega leta, vendar ne več kot za pet let, če je to v interesu Republike Slovenije, o čemer odloči ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve, na predlog posameznega ministrstva.
(4) Vizum za enkratni ali večkratni vstop se izda za turistične, poslovne, osebne ali druge vrste obiskov oziroma za tem primerljive namene prihoda v Republiko Slovenijo.
(5) Namen, za katerega se vizum izda, se v vizumu razvidno navede.
(6) Vlada Republike Slovenije z uredbo določi primere, v katerih se tujcu vizum lahko izda tudi za bivanje daljše od 90 dni v šestih mesecih – vizum za dolgoročno bivanje (vizum D) in vizum za dolgoročno bivanje, ki hkrati velja tudi kot vizum za kratkoročno bivanje (vizum D+C), pogoje za izdajo vizuma, čas veljavnosti vizuma in razloge, zaradi katerih veljavnost vizuma za dolgoročno bivanje preneha pred potekom časa, za katerega je bil izdan.

18. člen

(vizum v skupinski potni list)

(1) Vizum v skupinski potni list se izda kot vizum za letališki tranzit (vizum A), vizum za tranzit (vizum B) ali kot vizum za vstop (vizum C) skupini tujcev, ki lahko šteje najmanj pet in največ 50 oseb.
(2) Vizum za vstop se v skupinski potni list lahko izda za bivanje do največ 30 dni.

19. člen

(izdajanje vizumov)

(1) Vizum se izda na prošnjo tujca, če ima veljavno potno listino in če ni s tem zakonom določenih razlogov za zavrnitev njegovega vstopa v državo.
(2) Tujec si mora pridobiti vizum pred vstopom v državo.
(3) Vizume izdajajo diplomatsko konzularna predstavništva Republike Slovenije v tujini.
(4) Izjemoma lahko, ob pogojih, ki jih predpiše minister, pristojen za notranje zadeve, izda vizum za enkratni vstop ali tranzitni vizum tudi organ mejne kontrole.
(5) Tujec mora v prošnji iz prvega odstavka tega člena navesti namen svojega prihoda v državo, priložiti veljavno potno listino, v katero se lahko pritrdi vizum, in po potrebi dokumentacijo, s katero dokaže namen in pogoje svojega obiska.
(6) Tujec se je na zahtevo pristojnega organa iz tretjega odstavka tega člena dolžan pri njem osebno zglasiti.

19.a člen

(potovalno zdravstveno zavarovanje)

(1) Tujec, ki prosi za izdajo vizuma za kratkoročno bivanje ali tranzitni vizum, mora dokazati, da ima za čas bivanja oziroma zadrževanja v Republiki Sloveniji sklenjeno ustrezno potovalno zdravstveno zavarovanje, ki v Republiki Sloveniji krije stroške, nastale zaradi zdravstvenih razlogov ter nujne medicinske pomoči in nujnega bolnišničnega zdravljenja.
(2) Tujec, ki prosi za izdajo vizuma za dolgoročno bivanje ali večkratni vstop, mora imeti sklenjeno ustrezno potovalno zdravstveno zavarovanje iz prejšnjega odstavka za ves čas bivanja v Republiki Sloveniji oziroma za vsak obisk.
(3) Potovalno zdravstveno zavarovanje mora kriti stroške zdravljenja v Republiki Sloveniji in veljati za celotno obdobje tujčevega bivanja v državi. Zavarovalna vsota, za katero tujec sklene zavarovanje, ne sme biti nižja od 30.000 eurov.
(4) Tujec sklene potovalno zdravstveno zavarovanje praviloma v državi, kjer prebiva. Če sklenitev potovalnega zdravstvenega zavarovanja v državi tujčevega prebivanja ni možna, ga lahko sklene v katerikoli drugi državi, kjer je sklenitev zavarovanja iz prvega odstavka možna, lahko pa zanj potovalno zdravstveno zavarovanje iz prvega odstavka sklene tudi garant.
(5) Imetniki diplomatskih potnih listov, razen akreditirani člani diplomatskega osebja za Republiko Slovenijo, pomorščaki, katerih status urejata Konvenciji ILO št. 108 in 185, in tujci, ki za izdajo vizuma zaprosijo na meji, ne potrebujejo potovalnega zdravstvenega zavarovanja.
(6) Če tujec opravlja poklic, zaradi katerega ima sklenjeno potovalno zdravstveno zavarovanje, predložitev dokazila o sklenjenem potovalnem zdravstvenem zavarovanju ni potrebna.

19.b člen

(garantno pismo)

(1) Garant, ki tujca vabi na zasebni ali poslovni obisk, mora tujcu napisati garantno pismo.
(2) Garant z garantnim pismom jamči, da bo tujcu zagotovil nastanitev oziroma kril stroške bivanja v Republiki Sloveniji in stroške vrnitve v matično državo. Garant tudi jamči, da bo kril morebitne stroške nastanitve tujca v centru za tujce ali v azilnem domu ter morebitne stroške odstranitve tujca iz države.
(3) Garant mora garantno pismo evidentirati pri upravni enoti, ki podatke vnese v evidenco garantnih pisem.
(4) V postopku izdaje vizuma mora uradna oseba diplomatsko konzularnega predstavništva po uradni dolžnosti pridobiti podatke, ki se nanašajo na verodostojnost garanta ter njegovo sposobnost kriti stroške in zagotoviti nastanitev, o katerih se vodi uradna evidenca.
(5) Garantno pismo mora vsebovati podatke iz drugega odstavka tega člena ter za potrebe odločanja o izdaji vizuma in ugotavljanja kršitev postopka podatke o tujcu in garantu ter druge podatke, potrebne za odločanje. Če je garant fizična oseba, mora garantno pismo, poleg podatkov iz drugega odstavka tega člena, vsebovati naslednje podatke: ime in priimek garanta, datum rojstva garanta, državljanstvo garanta, telefonsko številko garanta, naslov, na katerem garant biva, ime in priimek tujca, datum rojstva tujca, državljanstvo tujca, razmerje tujca do garanta, obdobje, za katerega garant vabi tujca v državo, in naslov, na katerem bo tujec bival med bivanjem v državi. Kadar je garant pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, mora garantno pismo, poleg podatkov iz drugega odstavka tega člena, vsebovati naslednje podatke: firma oziroma ime in sedež pravne osebe ali samostojnega podjetnika posameznika, ime in priimek zakonitega zastopnika, telefonsko številko zakonitega zastopnika, ime in priimek morebitnega pooblaščenca zakonitega zastopnika, številko potrdila o overitvi pooblastila, ime in priimek tujca, datum rojstva tujca, državljanstvo tujca, razlog, zaradi katerega pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik vabi tujca na poslovni obisk, firma oziroma ime in sedež pravne osebe, kjer je tujec zaposlen, in način vzpostavitve prvega poslovnega stika s tujcem.

19.c člen

(sredstva za preživljanje)

(1) Tujec, ki prosi za izdajo vizuma, mora imeti zagotovljena zadostna sredstva za preživljanje. Organ, pristojen za izdajo vizuma, oceni sredstva za preživljanje glede na namen in trajanje tujčevega bivanja v Republiki Sloveniji.
(2) Višino sredstev, ki zadoščajo za dnevno preživljanje tujca v državi, določi minister, pristojen za zunanje zadeve, ob upoštevanju povprečnih cen za prehrano in nastanitev v državi. Znesek se usklajuje enkrat letno glede na rast cen življenjskih potrebščin.
(3) Izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje lahko tujec dokazuje z gotovino, potovalnimi čeki, kreditnimi karticami, garantnim pismom, dokazilom o plačanem bivanju v okviru turističnega aranžmaja oziroma na kakršenkoli drug način, ki dokazuje, da razpolaga s sredstvi, potrebnimi za njegovo preživljanje v državi.

20. člen

(zavrnitev izdaje vizuma)

(1) Tujcu se vizuma ne izda, če:
– obstajajo razlogi za zavrnitev vstopa iz 9. člena tega zakona;
– prošnji za izdajo vizuma ne predloži potne oziroma druge ustrezne listine ali, na zahtevo pristojnega organa, druge potrebne dokumentacije;
– se na vabilo pristojnega organa pri njem ne zglasi osebno;
– nima zagotovljenih zadostnih sredstev za preživljanje in sklenjenega potovalnega zdravstvenega zavarovanja;
– iz okoliščin konkretnega primera izhaja, da je bila zakonska zveza sklenjena izključno ali predvsem z namenom pridobitve vizuma.
(2) Tujcu se lahko izda tranzitni vizum, ne glede na obstoj razlogov za zavrnitev, če njegov tranzit ni v nasprotju z interesi Republike Slovenije in če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 16. člena.
(3) Ne glede na razloge za zavrnitev izdaje vizuma, se vizum lahko izda iz humanitarnih razlogov ali če je to v interesu Republike Slovenije ali na podlagi sprejetih mednarodnih obveznosti. Pogoje in način izdaje vizuma iz humanitarnih razlogov predpiše minister, pristojen za notranje zadeve.
(4) Če se izda vizum na podlagi drugega ali tretjega odstavka tega člena, lahko pristojni organ določi, da se tujcu dovoli vstop v državo samo na posebej določenem mejnem prehodu.

21. člen

(vsebina in oblika vizuma)

(1) Vizum mora vsebovati podatke o:
– vrsti vizuma,
– roku veljavnosti,
– trajanju bivanja v državi,
– številu vstopov,
– namenu obiska,
– osebne podatke osebe, ki ji je vizum izdan,
– fotografijo, priloženo vlogi za izdajo vizuma, ki kaže pravo podobo osebe, ki ji je vizum izdan.
(2) Vizum se izda v obliki nalepke, ki se pritrdi v potno listino.
(3) Minister, pristojen za notranje zadeve, izda v soglasju z ministrom, pristojnim za zunanje zadeve, navodilo o vsebini in formatu vizuma.
(4) V izdanem vizumu ni mogoče spreminjati vpisanih podatkov.

22. člen

(razveljavitev vizuma)

(1) Vizum se razveljavi, če:
– se naknadno ugotovi, da tujec ob izdaji vizuma ni izpolnjeval s tem zakonom določenih pogojev;
– se ugotovi, da tujec ne izpolnjuje več pogojev za izdajo vizuma;
– je tujec namenoma navedel napačne podatke o svoji istovetnosti ali druge netočne podatke, ali je namenoma prikril okoliščine, ki so pomembne za izdajo vizuma;
– tujec nima več veljavne potne oziroma druge ustrezne listine;
– je zoper tujca odrejen izgon ali prisilna odstranitev iz države.
(2) Vizum razveljavi policija. V primeru, če tujec še ni vstopil v Republiko Slovenijo, lahko vizum razveljavi tudi diplomatsko konzularno predstavništvo. Vizum lahko razveljavi tudi ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve.
(3) Razveljavitev vizuma se razvidno označi v potni listini tujca, v katero je vpisan. Način označitve predpiše minister, pristojen za notranje zadeve.
(4) Tujec, ki mu je bil vizum razveljavljen in se nahaja v Republiki Sloveniji, mora državo nemudoma zapustiti.

23. člen

(črtan)

24. člen

(obveznost prevoznikov)

(1) Prevoznik lahko pripelje tujca na državno mejo ali ozemlje Republike Slovenije po kopenski, zračni ali vodni poti samo, če ima ustrezno potno listino in vstopno dovoljenje, če to dovoljenje kot državljan določene države potrebuje.
(2) Če je tujcu zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo, ga je dolžan prevoznik, ki ga je po zračni, kopenski ali vodni poti pripeljal na državno mejo, na zahtevo organa mejne kontrole vrniti v državo, iz katere ga je pripeljal, ali v državo, ki je izdala potno listino, s katero je tujec potoval, ali v katerokoli drugo državo, ki ga je pripravljena sprejeti.
(3) Kadar prevoznik tujca ne more odpeljati iz Republike Slovenije v skladu z drugim odstavkom tega člena, mora na svoje stroške nemudoma poiskati drugega prevoznika, da to stori.
(4) Prevoznik, ki je pripeljal tujca na državno mejo ali ozemlje Republike Slovenije v nasprotju s prvim odstavkom tega člena, mora kriti stroške nastanitve tujca in njegove prisilne odstranitve.
(5) Obveznost iz drugega, tretjega in četrtega odstavka tega člena velja tudi za prevoznika, ki po zračni, kopenski ali vodni poti pripelje na državno mejo ali ozemlje Republike Slovenije tujca, ki potuje v tranzitu in katerega isti ali drug prevoznik ne sprejme v nadaljnje potovanje, ali mu je bil zavrnjen vstop v državo, v katero potuje, in je bil vrnjen v Republiko Slovenijo.

IV. POGLAVJE PREBIVANJE TUJCEV

25. člen

(dovoljenje za prebivanje)

(1) Tujec, ki želi v Republiki Sloveniji prebivati dalj časa, kot je to mogoče na podlagi vizuma, ali ki želi vstopiti in prebivati v Republiki Sloveniji iz drugačnih razlogov, kot je to mogoče na podlagi vizuma, mora imeti dovoljenje za prebivanje.
(2) Dovoljenje za prebivanje pomeni dovoljenje za vstop v Republiko Slovenijo in bivanje za določen čas in za določen namen ali prebivanje za nedoločen čas.
(3) Dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji ni potrebno za tiste tujce in v tistih primerih, za katere je tako določeno z zakonom ali mednarodnim sporazumom.

26. člen

(vrsta dovoljenj za prebivanje)

(1) Dovoljenje za prebivanje se izda kot:
a) dovoljenje za začasno prebivanje, ali
b) dovoljenje za stalno prebivanje.
(2) Dovoljenje za začasno prebivanje se izda za določen namen in za določen čas.
(3) Dovoljenje za začasno prebivanje, brez vezave na določen namen, se, kot nevezano dovoljenje za začasno prebivanje, lahko izda določenim tujcem ob pogojih, ki jih določa ta zakon.
(4) Dovoljenje za stalno prebivanje se izda brez omejitev glede trajanja in namena bivanja v Republiki Sloveniji. Tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje, izdanem po tem zakonu, ima status rezidenta za daljši čas, kar se na dovoljenju tudi označi.

27. člen

(pogoji za izdajo dovoljenja za prebivanje)

(1) Dovoljenje za prebivanje se izda na prošnjo tujca, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji. Prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje tujca v Republiki Sloveniji lahko v primerih, ki so določeni s tem zakonom, vloži tudi druga fizična ali pravna oseba.
(2) V prošnji za izdajo dovoljenja za prebivanje mora biti naveden namen prebivanja v Republiki Sloveniji.
(3) Tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, mora imeti veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji. S pogodbo, s katero tujcu druga fizična ali pravna oseba izplačuje določen znesek za preživljanje, lahko tujec dokazuje največ polovico zagotovljenih sredstev za preživljanje, v celoti pa le v primeru izdaje dovoljenja za prebivanje zaradi študija. Pogodba mora biti sklenjena v Republiki Sloveniji v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa.
(4) Tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, mora poleg pogojev iz prejšnjega odstavka izpolnjevati tudi pogoje, ki se s tem zakonom zahtevajo za izdajo posamezne vrste dovoljenja za prebivanje.
(5) Vlagatelj mora prošnji za izdajo dovoljenja za prebivanje priložiti veljavno potno listino iz tretjega odstavka tega člena oziroma overjen prepis takšne listine ter druga dokazila in listine o izpolnjevanju pogojev iz tretjega in četrtega odstavka tega člena. Če je po tem zakonu pogoj za izdajo dovoljenja za prebivanje veljavno delovno dovoljenje, se lahko prošnja za izdajo dovoljenja za prebivanje vloži sočasno z vloženo prošnjo za izdajo delovnega dovoljenja. Vlagatelj prošnje se mora na vabilo pristojnega organa pri njem osebno zglasiti.
(6) Dovoljenje za prebivanje, razen dovoljenja za prvo prebivanje, se lahko izda tudi tujcu, ki nima in si ne more priskrbeti potne listine svoje matične države, če njegova istovetnost ni sporna.
(7) Dovoljenje za prebivanje se vroči osebno tujcu, za katerega se izda oziroma njegovemu zakonitemu zastopniku.
(8) Z zakonom ali mednarodnim aktom se lahko določi, da imajo določeni tujci ob pogojih, določenih z zakonom ali mednarodnim aktom, pravico do prebivanja v Republiki Sloveniji.

28. člen

(izdaja dovoljenja za prvo prebivanje)

(1) Dovoljenje za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji se lahko izda samo kot dovoljenje za začasno prebivanje.
(2) Dovoljenje za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji mora pridobiti tujec pred svojim vstopom v državo, če ni z zakonom drugače določeno.
(3) Prošnja za izdajo dovoljenja iz prvega odstavka tega člena se vloži pri diplomatsko konzularnem predstavništvu Republike Slovenije v tujini ali pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji, če je tako določeno s tem zakonom.
(4) Dovoljenje za prvo prebivanje se ne sme izdati za daljši čas od enega leta, razen če ni s tem zakonom drugače določeno.

29. člen

(črtan)

30. člen

(izdaja dovoljenja za začasno prebivanje)

(1) Dovoljenje za začasno prebivanje se izda tujcu, ki namerava v Republiki Sloveniji prebivati iz naslednjih namenov:
– zaposlitve ali dela;
– združitve družine;
– študija, izobraževanja, specializacije ali strokovnega izpopolnjevanja ter praktičnega usposabljanja, sodelovanja oziroma udeležbe v programih mednarodnih izmenjav prostovoljcev in v drugih programih, ki ne sodijo v sistem formalnega izobraževanja;
– drugih upravičenih in z zakonom, mednarodnimi akti ali mednarodnimi načeli in običaji utemeljenih razlogov.
(2) Dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji se izda tudi:
– tujcem, ki imajo status rezidenta za daljši čas v drugi državi članici Evropske unije;
– tujcem slovenskega rodu do tretjega kolena v ravni vrsti;
– otrokom tujcev, rojenih v Republiki Sloveniji;
– žrtvam trgovine z ljudmi.
(3) Dovoljenje za začasno prebivanje se izda za čas, ki je potreben za izpolnitev namena bivanja, vendar najdlje za eno leto, če zakon ne določa drugače. Dovoljenje za začasno prebivanje se lahko izda tujcu, ki ima veljavno potno listino, katere veljavnost mora biti najmanj tri mesece daljša od časa, za katerega se izda dovoljenje.
(4) Tujci, ki imajo dovoljenje za začasno prebivanje, lahko prebivajo v Republiki Sloveniji do roka veljavnosti izdanega dovoljenja.
(5) Tujec, ki mu je bilo izdano dovoljenje za začasno prebivanje za določen namen, lahko prebiva v Republiki Sloveniji samo v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo izdano dovoljenje, razen kolikor ta zakon določa drugače.

31. člen

(podaljšanje dovoljenja za prebivanje in izdaja nadaljnjih dovoljenj)

(1) Dovoljenje za začasno prebivanje se lahko podaljša pod enakimi pogoji, kot se izda. Prošnjo za podaljšanje dovoljenja mora tujec vložiti pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji pred potekom roka, do katerega dovoljenje velja.
(2) Tujec, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, lahko pred iztekom roka, za katerega je dovoljenje izdano, vloži prošnjo pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji, za izdajo nadaljnjega dovoljenja za prebivanje z drugačnim namenom.
(3) Če pristojni organ prošnjo za podaljšanje ali izdajo nadaljnjega dovoljenja zavrne ali zavrže ali če postopek ustavi, mora tujec zapustiti državo v roku 15 dni od vročitve dokončne odločbe ali sklepa.
(4) Tujec ima zoper odločbo in sklep iz prejšnjega odstavka pravico do pritožbe v roku 15 dni od vročitve odločbe ali sklepa.

32. člen

(dovoljenje za prebivanje zaradi zaposlitve ali dela)

(1) Tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, se lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima delovno dovoljenje oziroma drugo potrebno dovoljenje po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, ali izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posamezne dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi Republike Slovenije.
(2) Dovoljenje iz prejšnjega odstavka se izda tujcem za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji za čas, za katerega velja delovno oziroma drugo ustrezno dovoljenje, vendar ne dlje od enega leta.
(3) Dovoljenje iz prejšnjega odstavka se po preteku časa lahko podaljša, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka, vendar največ za dve leti.
(4) Tujcu, ki na podlagi dovoljenja iz prvega odstavka tega člena prebiva v Republiki Sloveniji neprekinjeno tri leta, lahko pristojni organ, ob pogojih iz prvega odstavka tega člena, to izda tudi za daljši čas od dveh let.
(5) Prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi zaposlitve ali dela lahko vloži tujec ali njegov delodajalec. Tujec mora prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje vložiti pri diplomatsko konzularnem predstavništvu Republike Slovenije v tujini, delodajalec pa lahko prošnjo vloži pri diplomatsko konzularnem predstavništvu Republike Slovenije v tujini ali pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji. Če prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi zaposlitve ali dela vloži tujčev delodajalec, lahko opravlja tudi druga dejanja v postopku, ne more pa se mu vročiti izdanega dovoljenja za prebivanje.
(6) Z uredbo Vlade Republike Slovenije se določijo primeri, pri katerih, pri izdaji dovoljenja iz prvega odstavka tega člena, ni potrebno upoštevati kvot iz drugega odstavka 5. člena tega zakona.
(7) Vlada Republike Slovenije z uredbo določi, v katerih primerih tujec ne potrebuje dovoljenja za prebivanje zaradi zaposlitve ali dela.

32.a člen

(dovoljenje za začasno prebivanje zaradi opravljanja raziskovalnega dela)

(1) Raziskovalcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi opravljanja raziskovalnega dela, se lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima sklenjen sporazum o gostovanju z raziskovalno organizacijo iz Republike Slovenije, veljavno delovno dovoljenje ali drugo dovoljenje, če ga po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, potrebuje in če izpolnjuje ostale pogoje po tem zakonu za izdajo dovoljenja za prebivanje.
(2) Dovoljenje za prvo prebivanje se raziskovalcu izda za čas opravljanja dela po sporazumu o gostovanju oziroma za čas veljavnosti delovnega dovoljenja, vendar ne dlje kot za eno leto. Do dokončanja dela po sporazumu o gostovanju se dovoljenje lahko podaljšuje z veljavnostjo do enega leta.
(3) Prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje lahko vloži raziskovalec ali raziskovalna organizacija. Raziskovalec mora prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje vložiti pri diplomatsko konzularnem predstavništvu Republike Slovenije v tujini, raziskovalna organizacija pa lahko prošnjo vloži pri diplomatsko konzularnem predstavništvu Republike Slovenije v tujini ali pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji.
(4) Raziskovalec, ki ima v drugi državi članici Evropske unije sklenjen sporazum o gostovanju in izdano dovoljenje za prebivanje za raziskovalca, in želi, zaradi izvedbe določenih del iz navedenega sporazuma, v Republiki Sloveniji prebivati določen čas do treh mesecev, lahko v Republiko Slovenijo vstopi in v njej do tri mesece prebiva na podlagi dovoljenja, izdanega v drugi državi članici Evropske unije oziroma do poteka veljavnosti tega dovoljenja, če je le-ta krajša.
(5) Raziskovalec, ki ima v drugi državi članici Evropske unije izdano dovoljenje za prebivanje za raziskovalca in želi v Republiki Sloveniji opravljati raziskovalno delo za obdobje, daljše od treh mesecev, mora za prebivanje v Republiki Sloveniji pridobiti dovoljenje za prebivanje za raziskovalca na podlagi sklenjenega sporazuma o gostovanju z domačo raziskovalno organizacijo in ob izpolnjevanju ostalih pogojev, določenih v prvem odstavku tega člena. Raziskovalec ali raziskovalna organizacija lahko prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje vloži pri diplomatsko konzularnem predstavništvu Republike Slovenije v tujini ali pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji v treh mesecih po prihodu raziskovalca v Republiko Slovenijo oziroma pred iztekom veljavnosti dovoljenja za prebivanje, izdanega v drugi državi članici Evropske unije, če je le-ta krajša. O pravočasno vloženi prošnji pri pristojnem organu v državi pristojni organ raziskovalcu izda potrdilo, ki velja kot dovoljenje za začasno prebivanje do dokončne odločitve o prošnji. Raziskovalcu, ki je vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje pri pristojnem organu v državi, se dovoljenje vroči osebno pri organu, ki je dovoljenje izdal.
(6) Če raziskovalec, s katerim je raziskovalna organizacija iz Republike Slovenije sklenila sporazum o gostovanju, v času veljavnosti sporazuma ali šest mesecev po prenehanju veljavnosti sporazuma v Republiki Sloveniji prebiva nezakonito, mora raziskovalna organizacija kriti stroške njegove nastanitve in prisilne odstranitve, če raziskovalec nima lastnih sredstev.
(7) Pristojni organi prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje raziskovalcem obravnavajo prednostno.

33. člen

(dovoljenje za začasno prebivanje zaradi študija)

(1) Tujcu, ki je sprejet na študij, druge oblike izobraževanja, specializacijo, strokovno izpopolnjevanje, praktično usposabljanje, ali bo sodeloval v mednarodni študijski izmenjavi v ustreznih izobraževalnih ustanovah v Republiki Sloveniji ali bo sodeloval v izobraževalnih programih mednarodnih izmenjav prostovoljcev ali v drugih programih, ki ne sodijo v sistem formalnega izobraževanja, in izpolnjuje ostale pogoje za izdajo dovoljenja po tem zakonu, se lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje.
(2) Tujcem iz prejšnjega odstavka se izda dovoljenje za začasno prebivanje za čas študija, izobraževanja, specializacije oziroma strokovnega izpopolnjevanja, vendar ne dlje od enega leta. V primeru, če študij, izobraževanje, specializacija, strokovno izpopolnjevanje traja daljši čas od enega leta, se dovoljenje letno podaljšuje.
(3) Pogoj za izdajo dovoljenja iz prejšnjega odstavka je dokazilo o sprejemu na študij, izobraževanje, specializacijo, strokovno izpopolnjevanje, ki ga izda izobraževalna ustanova, na katero je tujec sprejet kot študent, oziroma potrdilo pristojnega državnega organa, ki je pristojen za izvajanje mednarodnega ali bilateralnega sporazuma ali je dajalec štipendije, oziroma potrdilo, ki ga izda od države pooblaščena organizacija, ki je odgovorna za izvajanje določenega programa.
(4) Pristojni organi prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zaradi študija obravnavajo prednostno.
(5) Tujec, ki v Republiki Sloveniji študira oziroma se izobražuje in ima dovoljenje za začasno prebivanje, izdano zaradi študija, se lahko v času veljavnosti tega dovoljenja v Republiki Sloveniji tudi zaposli ali opravlja delo pod pogoji, določenimi v zakonih, ki urejajo delovna razmerja, zaposlovanje in delo tujcev.

34. člen

(dovoljenje za začasno prebivanje zaradi opravljanja sezonskega dela in za čezmejno opravljanje storitev z napotenimi delavci)

(1) Dovoljenje za začasno prebivanje se izda tujcu zaradi opravljanja sezonskega dela največ za šest mesecev ali izjemoma za devet mesecev na področjih, ki zahtevajo tak čas.
(2) Dovoljenje iz prejšnjega odstavka se izda tujcu, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 5. člena tega zakona.
(3) Dovoljenje iz prvega odstavka tega člena se lahko izda na prošnjo tujca ali delodajalca. Delodajalec lahko prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje vloži pri diplomatsko konzularnem predstavništvu Republike Slovenije v tujini ali pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji. Če prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje vloži tujčev delodajalec, lahko opravlja tudi druga dejanja v postopku, ne more pa se mu vročiti izdanega dovoljenja za prebivanje.
(4) Na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje zaradi opravljanja sezonskega dela tujec ne more pridobiti nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje, razen dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela v primeru, ko je zanj isti delodajalec, pri katerem je opravljal sezonsko delo, pridobil dovoljenje za zaposlitev v skladu z zakonom, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, in ob izpolnjevanju ostalih pogojev za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi zaposlitve ali dela.
(5) V primerih, ko je za izvajanje tujih storitev z zakonom, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, predpisano delovno dovoljenje, se tujcu lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje za čas trajanja v pogodbi določenih del, ki pa ne more biti daljši od enega leta, če z meddržavnim sporazumom ni drugače določeno.
(6) Če iz upravičenih razlogov pogodbe ni mogoče realizirati v predpisanem roku, se dovoljenje tujcu podaljša do roka dokončanja del, na podlagi predhodno pridobljenega podaljšanja veljavnosti delovnega dovoljenja.
(7) Prošnjo za izdajo dovoljenja iz petega odstavka tega člena lahko vloži tujec ali zakoniti zastopnik obeh pogodbenih strank. Če prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje vloži zakoniti zastopnik, lahko opravlja tudi druga dejanja v postopku, ne more pa se mu vročiti izdanega dovoljenja za prebivanje. Prošnji je potrebno priložiti:
– delovno dovoljenje;
– potrjen spisek napotenih delavcev s podatki na predpisanem obrazcu, ki ga izda in potrdi zavod za zaposlovanje;
– dokazilo, da je tujec, ki ga tuj delodajalec na podlagi pogodbe napotuje v Republiko Slovenijo, socialno in zdravstveno zavarovan v državi, iz katere je napoten.
(8) Zakoniti zastopnik pogodbenih strank lahko prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje vloži pri diplomatsko konzularnem predstavništvu Republike Slovenije v tujini ali pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji.

35. člen

(dnevni delovni migranti)

(1) Dnevnim delovnim migrantom se lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje za dnevne delovne migrante.
(2) Dovoljenje za začasno prebivanje za dnevne delovne migrante se izda osebam iz prejšnjega odstavka za dobo dveh let, če izpolnjujejo pogoje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela in dokažejo, da so dnevni delovni migranti.
(3) Če oseba iz prvega odstavka tega člena po preteku dveh let še izpolnjuje pogoje iz prejšnjega odstavka, organ, ki izda dovoljenje za začasno prebivanje za dnevne delovne migrante, to obnovi, za enako obdobje veljavnosti.

36. člen

(združitev družine in pravica do celovitosti družine)

(1) Tujcu, ki v Republiki Sloveniji prebiva na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje, in tujcu, ki v Republiki Sloveniji zadnje leto prebiva na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in ima dovoljenje za začasno prebivanje izdano z veljavnostjo najmanj enega leta, se ob pogojih in v skladu s tem zakonom prizna pravica do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z ožjimi družinskimi člani, ki so tujci. V enoletni rok veljavnega dovoljenja za začasno prebivanje se všteje tudi čas prebivanja tujca v Republiki Sloveniji na podlagi potrdila o vloženi prošnji za podaljšanje ali izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje, ki po tem zakonu velja kot dovoljenje za začasno prebivanje. Brez omejitev glede dolžine tujčevega prebivanja v Republiki Sloveniji in veljavnosti njegovega dovoljenja lahko združuje ožje družinske člane tujec, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje zaradi opravljanja raziskovalnega dela, in tujec z dovoljenjem za začasno prebivanje, če je to v interesu Republike Slovenije, o čemer organ, pristojen za izdajo dovoljenja, odloči na podlogi mnenja pristojnega ministrstva.
(2) Prošnja za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje se vloži pri diplomatsko konzularnem predstavništvu Republike Slovenije v tujini ali pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji.
(3) Za ožje družinske člane tujca se po tem zakonu štejejo:
– zakonec;
– mladoletni neporočeni otroci tujca;
– mladoletni neporočeni otroci zakonca;
– starši mladoletnega tujca;
– polnoletni neporočeni otroci in starši tujca ali zakonca, katere je tujec ali zakonec po zakonu države, katere državljan je, dolžan preživljati.
(4) Izjemoma lahko pristojni organ, po prostem preudarku, za ožjega družinskega člana šteje tudi drugega sorodnika tujca, če posebne okoliščine govorijo v prid združitvi družine v Republiki Sloveniji. V primeru poligamne zakonske zveze se dovoljenje za prebivanje zaradi združitve družine lahko izda in podaljšuje le enemu zakoncu.
(5) Dovoljenje za prebivanje zaradi združitve družine se izda in podaljšuje na prošnjo tujca iz prvega odstavka tega člena, ki mora priložiti dokazila o zadostnih sredstvih za preživljanje tistih ožjih družinskih članov, ki nameravajo prebivati v državi.
(6) Ožjemu družinskemu članu se lahko dovoljenje za začasno prebivanje zaradi združitve družine podaljšuje tudi v primeru, če ima tujec, s katerim se družinski član združuje, izdano dovoljenje za začasno prebivanje z veljavnostjo, krajšo od enega leta.
(7) Dovoljenje za začasno prebivanje zaradi združitve družine se ožjemu družinskemu članu tujca, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje, izda z veljavnostjo, kot velja njegovo dovoljenje, vendar ne dlje kot za eno leto, podaljšuje pa za enako časovno obdobje, kot velja njegovo dovoljenje za začasno prebivanje, vendar ne dlje kot za dve leti. Dovoljenje za začasno prebivanje se ožjemu družinskemu članu tujca, ki ima v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje, izda z veljavnostjo enega leta, podaljšuje pa z veljavnostjo do dveh let. Mladoletnim neporočenim otrokom tujca ali njegovega zakonca in staršem mladoletnega tujca se dovoljenje za začasno prebivanje zaradi združitve družine ne more izdati ali podaljšati za daljši čas od otrokove polnoletnosti.
(8) Ožjim družinskim članom tujca se, če izpolnjujejo z zakonom določene pogoje, izda dovoljenje za prebivanje kot nevezano dovoljenje.
(9) Pristojni organ lahko ožjemu družinskemu članu tujca iz prvega odstavka tega člena podaljša dovoljenje za prebivanje tudi v primeru, če je tujec umrl ali če je zakonska skupnost prenehala, vendar pa je v Republiki Sloveniji trajala najmanj tri leta. Navedeno dovoljenje se lahko podaljša samo enkrat, z veljavnostjo do enega leta.

37. člen

(rezidenti za daljši čas v drugi državi članici Evropske unije, njihovi družinski člani in tujci slovenskega rodu)

(1) Tujcu, ki ima v drugi državi članici Evropske unije status rezidenta za daljši čas in želi v Republiki Sloveniji prebivati zaradi zaposlitve ali dela, študija, opravljanja sezonskega dela, čezmejnega opravljanja storitev kot napoteni delavec ali iz drugih upravičenih razlogov, se lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tretjem odstavku 27. člena tega zakona, in pogoje, opredeljene v tem zakonu pri posamezni vrsti dovoljenja za začasno prebivanje, ter če ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 43. člena tega zakona.
(2) Tujcu iz prejšnjega odstavka, razen tujcu, ki namerava v Republiki Sloveniji prebivati zaradi opravljanja sezonskega dela ali čezmejnega opravljanja storitev kot napoteni delavec, ki se izvajajo za čas do enega leta, se ob pogojih in v skladu s tem zakonom prizna pravica do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z ožjimi družinskimi člani, ki so tujci, če imajo v drugi državi članici Evropske unije status rezidenta za daljši čas ali druge vrste dovoljenje za prebivanje in če so s tujcem iz prejšnjega odstavka v državi članici Evropske unije, kjer ima tujec status rezidenta za daljši čas, prebivali v družinski skupnosti.
(3) Rezident za daljši čas in njegovi ožji družinski člani iz prejšnjega odstavka lahko prebivajo na območju Republike Slovenije brez dovoljenja za prebivanje tri mesece od dneva vstopa v državo oziroma do poteka veljavnosti dovoljenja, če je ta krajša. Če želijo na območju Republike Slovenije prebivati dlje, mora rezident za daljši čas zase in za ožje družinske člane, pred pretekom dovoljenega prebivanja, pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji, na območju katerega prebivajo, zaprositi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. Za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje lahko zase in za družinske člane zaprosi tudi pred prihodom v Republiko Slovenijo pri diplomatsko konzularnem predstavništvu Republike Slovenije v državi članici Evropske unije, v kateri ima status rezidenta za daljši čas. Če so prošnje vložene pri diplomatsko konzularnem predstavništvu Republike Slovenije v tujini, lahko rezident za daljši čas in njegovi ožji družinski člani iz prejšnjega odstavka vstopijo v Republiko Slovenijo že pred odločitvijo o prošnjah, o čemer morajo po prihodu obvestiti organ v Republiki Sloveniji, pristojen za odločitev o prošnjah. O vloženi prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje pristojni organ v Republiki Sloveniji ali diplomatsko konzularno predstavništvo Republike Slovenije v tujini izda potrdilo, ki velja kot dovoljenje za začasno prebivanje do dokončne odločitve o prošnji.
(4) Dovoljenje za začasno prebivanje se rezidentu za daljši čas izda in podaljšuje za čas, ki je potreben za izpolnitev namena bivanja in v skladu z veljavnostjo, opredeljeno v tem zakonu pri posamezni vrsti dovoljenja za začasno prebivanje. Ožjemu družinskemu članu se dovoljenje za začasno prebivanje izda in podaljšuje za enako časovno obdobje kot rezidentu za daljši čas, vendar ne dlje kot za dve leti. Rezident za daljši čas lahko prebiva v Republiki Sloveniji samo v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo izdano dovoljenje za začasno prebivanje.
(5) O izdanem dovoljenju za začasno ali stalno prebivanje, podaljšanju dovoljenja za začasno prebivanje, izdani odločbi ali sklepu ter prisilni odstranitvi rezidenta za daljši čas in njegovih ožjih družinskih članov mora ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, oziroma policija obvestiti pristojni organ druge države članice Evropske unije, v kateri ima tujec status rezidenta za daljši čas.
(6) Za ožje družinske člane rezidenta za daljši čas, ki imajo v drugi državi članici Evropske unije dovoljenje za prebivanje, vendar z njim v državi članici Evropske unije, v kateri ima status rezidenta za daljši čas, niso prebivali v družinski skupnosti in za njegove ožje družinske člane, ki v drugi državi članici Evropske unije nimajo dovoljenja za prebivanje, se glede izdaje dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine uporablja ureditev iz 36. člena tega zakona. Ta ureditev se uporablja tudi za ožje družinske člane rezidenta za daljši čas, ki so njegovi ožji družinski člani postali zatem, ko je zapustil državo članico Evropske unije, v kateri ima status rezidenta za daljši čas.
(7) Tujec slovenskega rodu ima v skladu s tem zakonom pravico do prebivanja v Republiki Sloveniji, če dokaže, da izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 27. člena tega zakona.

38. člen

(otroci tujcev, rojeni v Republiki Sloveniji)

(1) Otrok tujca, rojen v Republiki Sloveniji, ki ne pridobi slovenskega državljanstva, v prvih treh mesecih življenja ne potrebuje dovoljenja za prebivanje.
(2) Pristojni državni organ otroku iz prejšnjega odstavka po treh mesecih po uradni dolžnosti izda dovoljenje za prebivanje, ki velja oziroma se podaljšuje toliko časa, kolikor ima dovoljenje ali se podaljšuje dovoljenje otrokovi materi ali otrokovemu očetu oziroma skrbniku, kateremu je bil otrok zaupan v vzgojo do dopolnjenega 18 leta starosti.
(3) Pristojni organ izda po uradni dolžnosti dovoljenje za stalno prebivanje otroku iz prvega odstavka tega člena, ob pogoju, da ima vsaj eden od staršev dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji oziroma katerega skrbnik je slovenski državljan ali tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

38.a člen

(žrtve trgovine z ljudmi)

(1) Žrtvi trgovine z ljudmi, ki v Republiki Sloveniji prebiva nezakonito, policija na njeno prošnjo ali po uradni dolžnosti dovoli zadrževanje za čas treh mesecev, da se odloči, ali bo sodelovala kot priča v kazenskem postopku trgovine z ljudmi. Iz utemeljenih razlogov se ji lahko dovolitev zadrževanja podaljša za čas do treh mesecev.
(2) Zadrževanje se lahko zavrne, če bi prebivanje žrtve trgovine z ljudmi v Republiki Sloveniji pomenilo nevarnost za javni red, varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njeno prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, posredovanjem mamil ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj ali če prihaja z območij, kjer razsajajo nalezljive bolezni z možnostjo epidemije, navedene v mednarodnih zdravstvenih pravilih Svetovne zdravstvene organizacije, oziroma z območij, kjer razsajajo nalezljive bolezni, ki bi lahko ogrozile zdravje ljudi, in za katere je v skladu z zakonom, ki ureja nalezljive bolezni, treba sprejeti predpisane ukrepe.
(3) V času dovoljenega zadrževanja ima žrtev trgovine z ljudmi pravice, ki so po tem zakonu zagotovljene tujcem z dovoljenim začasnim zadrževanjem, in pravico do brezplačnega prevajanja in tolmačenja. Policija in nevladne organizacije jo morajo seznaniti z možnostjo in pogoji za pridobitev dovoljenja za prebivanje.
(4) Žrtvi trgovine z ljudmi se, ne glede na druge pogoje, določene v tem zakonu, za izdajo dovoljenja za prebivanje lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje, če je pripravljena sodelovati kot priča v kazenskem postopku, in bo njeno pričanje pomembno, kar potrdi pristojni organ kazenskega pregona.
(5) Dovoljenje za začasno prebivanje se ne izda žrtvi trgovine z ljudmi, če:
– niso izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja iz prejšnjega odstavka;
– bi njeno prebivanje v Republiki Sloveniji pomenilo nevarnost za javni red, varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njeno prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, posredovanjem mamil ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj;
– se v postopku izdaje dovoljenja ugotovi, da prihaja z območij, kjer razsajajo nalezljive bolezni z možnostjo epidemije, navedene v mednarodnih zdravstvenih pravilih Svetovne zdravstvene organizacije, oziroma z območij, kjer razsajajo nalezljive bolezni, ki bi lahko ogrozile zdravje ljudi, in za katere je v skladu z zakonom, ki ureja nalezljive bolezni, treba sprejeti predpisane ukrepe;
– se v postopku izdaje dovoljenja ugotovi, da ima samovoljno stike z osumljencem, obdolžencem ali obtožencem kaznivega dejanja trgovine z ljudmi.
(6) Prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje mora žrtev trgovine z ljudmi vložiti pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji pred pretekom roka, do katerega ji je dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji oziroma pred pretekom dovoljenega prebivanja, če v Republiki Sloveniji prebiva zakonito na drugi podlagi. O pravočasno vloženi prošnji pristojni organ žrtvi trgovine z ljudmi izda potrdilo, ki velja kot dovoljenje za začasno prebivanje do dokončne odločitve o prošnji. Žrtev trgovine z ljudmi, ki nima sredstev za preživljanje, je v postopku izdaje dovoljenja za začasno prebivanje oproščena plačila upravne takse in plačila tiskovin.
(7) Dovoljenje za začasno prebivanje se žrtvi trgovine z ljudmi izda za predviden čas kazenskega postopka, vendar ne manj kot za šest mesecev in ne več kot za eno leto. Dovoljenje za začasno prebivanje se do konca kazenskega postopka in ob izpolnjevanju pogojev iz tega člena lahko na prošnjo žrtve trgovine z ljudmi podaljšuje z veljavnostjo do enega leta.
(8) Žrtev trgovine z ljudmi, kateri je izdano dovoljenje za začasno prebivanje in nima sredstev za preživljanje, ima pravico do nujnega zdravstvenega varstva v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, in osnovne oskrbe, enako kot tujci, katerim je v Republiki Sloveniji dovoljeno začasno zadrževanje. V času veljavnosti dovoljenja za začasno prebivanje se žrtev trgovine z ljudmi lahko zaposli ali opravlja delo v Republiki Sloveniji pod pogoji, določenimi v zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev.
(9) Žrtvi trgovine z ljudmi se lahko izda nadaljnje dovoljenje za začasno prebivanje iz drugega namena prebivanja v Republiki Sloveniji, če izpolnjuje pogoje za izdajo tega dovoljenja. Prošnja za izdajo nadaljnjega dovoljenja mora biti vložena pred potekom veljavnosti prejšnjega dovoljenja.

39. člen

(črtan)

40. člen

(dovoljenje za prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov)

Tujcu, ki v skladu z zakonom, mednarodnimi akti ali mednarodnimi načeli ali običaji izkaže utemeljen razlog, zaradi katerega je njegovo bivanje v Republiki Sloveniji upravičeno, lahko pristojni organ izda dovoljenje za začasno prebivanje in sicer za čas, za katerega je njegovo prebivanje v državi neobhodno potrebno, vendar ne dlje od enega leta.

41. člen

(dovoljenje za stalno prebivanje)

(1) Dovoljenje za stalno prebivanje se lahko izda tujcu, ki pet let neprekinjeno prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, ki izpolnjuje druge pogoje za izdajo dovoljenja, določene s tem zakonom, in če ni razlogov za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 43. člena tega zakona. Pogoj petletnega neprekinjenega prebivanja v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje je izpolnjen tudi, če je bil tujec v tem obdobju odsoten iz Republike Slovenije in ni imel izdanega dovoljenja za začasno prebivanje, če so bile odsotnosti krajše od šestih zaporednih mesecev in če skupaj ne presegajo deset mesecev. Čas prebivanja tujca v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje zaradi študija in poklicnega usposabljanja se v obdobje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje šteje polovično. Čas prebivanja tujca v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje zaradi sezonskega dela, kot napoteni delavec ali kot dnevni delovni migrant in čas prebivanja tujca v Republiki Sloveniji kot osebe z začasno zaščito se ne všteje v obdobje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.
(2) Tujcu, ki je slovenskega rodu, ali tujcu, katerega prebivanje v Republiki Sloveniji je v interesu Republike Slovenije, se lahko izda dovoljenje za stalno prebivanje tudi pred iztekom roka iz prejšnjega odstavka. Ožjim družinskim članom tujca, ki ima v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje ali status begunca, se lahko izda dovoljenje za stalno prebivanje po dveh letih neprekinjenega prebivanja v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. Pred potekom roka iz prejšnjega odstavka se dovoljenje za stalno prebivanje lahko izda tudi tujcu, kateremu je dovoljenje za stalno prebivanje prenehalo na podlagi šeste, sedme ali osme alinee drugega odstavka 45. člena tega zakona, pod pogojem, da je v primeru prenehanja dovoljenja za stalno prebivanje iz osme alinee drugega odstavka 45. člena tega zakona tujcu status rezidenta za daljši čas v drugi državi članici Evropske unije prenehal.
(3) Dovoljenje za stalno prebivanje se ne izda tujcu, ki je bil v zadnjih treh letih obsojen na zaporne kazni, katerih skupna dolžina presega eno leto. Čas, ki ga je tujec prebil na prestajanju kazni, se ne šteje v čas, potreben za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.
(4) Dovoljenje za stalno prebivanje se ne izda tujcu, ki v Republiki Sloveniji prebiva pet let neprekinjeno na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje zaradi študija ali poklicnega usposabljanja, in tujcu, ki v času odločanja o prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji prebiva na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje zaradi študija, poklicnega usposabljanja, sezonskega dela, kot napoteni delavec ali kot dnevni delovni migrant.

42. člen

(pristojnost organov za izdajo dovoljenj)

(1) Dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji izdaja in podaljšuje upravna enota, na območju katere namerava tujec prebivati, oziroma upravna enota, na območju katere tujec prebiva. Dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela, dovoljenja za začasno prebivanje zaradi opravljanja sezonskega dela in dovoljenja za začasno prebivanje za čezmejno opravljanje storitev z napotenimi delavci lahko izdaja in podaljšuje upravna enota, kjer je sedež delodajalca oziroma kjer se opravlja dejavnost.
(2) Dovoljenja za stalno prebivanje izdaja upravna enota, na območju katere tujec prebiva.

43. člen

(zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje)

(1) Dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji se tujcu ne izda, če:
– niso izpolnjeni pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 27. člena tega zakona;
– je tujcu prepovedan vstop v državo;
– obstajajo razlogi za domnevo, da tujec po izteku veljavnosti dovoljenja ne bo prostovoljno zapustil Republike Slovenije;
– obstajajo resni razlogi za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, posredovanjem mamil ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj;
– obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije;
– je očitno, da je bila zakonska zveza sklenjena izključno ali predvsem z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje, ali če se v postopku podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje ali izdaje dovoljenja za stalno prebivanje ugotovi, da ožji družinski član dejansko ne živi v družinski skupnosti s tujcem, kateremu ta zakon priznava pravico do združitve družine;
– se v postopku izdaje dovoljenja za prvo prebivanje ugotovi, da tujec dejansko že živi v Republiki Sloveniji;
– se v postopku izdaje dovoljenja za prvo prebivanje ugotovi, da prihaja z območij, kjer razsajajo nalezljive bolezni z možnostjo epidemije, navedene v mednarodnih zdravstvenih pravilih Svetovne zdravstvene organizacije, oziroma z območij, kjer razsajajo nalezljive bolezni, ki bi lahko ogrozile zdravje ljudi in za katere je v skladu z zakonom, ki ureja nalezljive bolezni, treba sprejeti predpisane ukrepe;
– se v postopku izdaje dovoljenja za prvo prebivanje ugotovi, da je bila tujcu v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje za izdajo dovoljenja zavrnjena izdaja vizuma zaradi nevarnosti za javni red, varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali zaradi suma, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, posredovanjem mamil ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj.
(2) Pri zavrnitvi podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje družinskemu članu mora pristojni organ upoštevati naravo in trdnost družinskega razmerja, dolžino njegovega prebivanja v Republiki Sloveniji ter obstoj družinskih, kulturnih in socialnih vezi z matično državo.

44. člen

(razveljavitev dovoljenja za prebivanje)

(1) Dovoljenje za začasno prebivanje pristojni organ, ki ga je izdal, ali pristojni organ, na območju katerega tujec prebiva, razveljavi, če:
– se naknadno ugotovi, da so obstajali razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja;
– naknadno nastopijo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja;
– je tujec namenoma dal napačne podatke o svoji istovetnosti ali druge netočne podatke ali je namenoma prikril okoliščine, ki so pomembne za izdajo dovoljenja.
(2) Dovoljenje za stalno prebivanje pristojni organ, ki ga je izdal, ali pristojni organ, na območju katerega tujec prebiva, razveljavi, če je tujec namenoma dal napačne podatke o svoji istovetnosti ali druge netočne podatke ali je namenoma prikril okoliščine, ki so pomembne za izdajo dovoljenja.
(3) O razveljavitvi dovoljenja za prebivanje izda pristojni organ odločbo, zoper katero se lahko tujec pritoži na ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, v osmih dneh po njeni vročitvi.

45. člen

(prenehanje dovoljenja za prebivanje)

(1) Dovoljenje za začasno prebivanje preneha, če:
– preteče njegova veljavnost ali, če je razveljavljeno;
– je tujcu odpovedano prebivanje;
– je tujcu v Republiki Sloveniji izrečena pravnomočna stranska kazen izgona tujca iz države ali, če je tujcu druga država članica Evropske unije izrekla pravnomočno odločitev o izgonu, zaradi katerega bo prisilno odstranjen iz Republike Slovenije;
– se tujec odreče dovoljenju, in sicer z dnem podane izjave o odreku dovoljenju za začasno prebivanje;
– tujec pridobi državljanstvo Republike Slovenije;
– tujec pridobi dovoljenje za stalno prebivanje;
– tujec pred pretekom veljavnosti dovoljenja pridobi novo dovoljenje za začasno prebivanje;
– tujec umre.
(2) Dovoljenje za stalno prebivanje preneha veljati, če:
– je dovoljenje razveljavljeno;
– je tujcu odpovedano prebivanje;
– je tujcu v Republiki Sloveniji izrečena pravnomočna stranska kazen izgona tujca iz države ali, če je tujcu druga država članica Evropske unije izrekla pravnomočno odločitev o izgonu, zaradi katerega bo prisilno odstranjen iz Republike Slovenije;
– se tujec odreče dovoljenju, in sicer z dnem podane izjave o odreku dovoljenju za stalno prebivanje;
– tujec pridobi državljanstvo Republike Slovenije;
– se tujec izseli ali če ostane izven območja držav članic Evropske unije neprekinjeno eno leto ali dlje, razen v primeru, če je poslan na delo, študij ali zdravljenje;
– se tujec izseli ali ostane izven območja Republike Slovenije neprekinjeno šest let ali dlje, pri čemer občasna, kratkotrajna vračanja v Republiko Slovenijo za čas do treh mesecev ne prekinejo navedenega obdobja;
– tujec v drugi državi članici Evropske unije pridobi status rezidenta za daljši čas;
– tujec umre.

46. člen

(način izdaje, vsebina, razveljavitev in oblika dovoljenja za prebivanje)

(1) Pristojni organ tujcu dovoljenje za prebivanje izda v obliki samostojne listine.
(2) Dovoljenje za prebivanje mora vsebovati fotografijo osebe, ki ji je bilo dovoljenje izdano, in podatke o:
– vrsti dovoljenja,
– namenu, zaradi katerega se izda,
– roku veljavnosti,
– dovoljenjih in listinah, potrebnih za izdajo dovoljenja,
– priimek in ime, državljanstvo, spol in datum rojstva osebe, kateri je dovoljenje izdano in
– podobi obraza in dveh prstnih odtisih imetnika, obdelanih in shranjenih kot biometrični podatek.
Dovoljenje za prebivanje, izdano imetniku, mlajšemu od šestih let, ali imetniku, ki zaradi zdravstvenih razlogov ne more dati nobenega prstnega odtisa, ne vsebuje prstnih odtisov. Dovoljenje za prebivanje, izdano imetniku, ki zaradi zdravstvenih razlogov lahko da samo en prstni odtis, vsebuje en prstni odtis.
(3) V primeru prenehanja dovoljenja za prebivanje mora tujec v osmih dneh po prenehanju pristojnemu organu vrniti dovoljenje za prebivanje, izdano kot samostojna listina. Če tega ne stori, mu policija ob kontroli zakonitosti prebivanja v državi, zakonitosti vstopa v državo ali ob preverjanju istovetnosti dovoljenje odvzame in ga pošlje pristojnemu organu.
(4) Minister, pristojen za notranje zadeve, predpiše vsebino, obliko in način izdaje dovoljenja za prebivanje, način zajemanja prstnih odtisov ter način in označitev razveljavitve oziroma prenehanja dovoljenja za prebivanje.

46.a člen

(pogrešitev dovoljenja za prebivanje)

(1) Pogrešitev, izgubo ali tatvino (v nadaljnjem besedilu: pogrešitev) dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji mora tujec takoj, če to ni mogoče pa najkasneje v osmih dneh, naznaniti organu, ki je dovoljenje izdal.
(2) Pogrešitev dovoljenja za prebivanje v tujini mora tujec takoj, če to ni mogoče pa najkasneje v osmih dneh, naznaniti najbližjemu diplomatsko konzularnemu predstavništvu Republike Slovenije v tujini, ki o pogrešitvi obvesti organ, ki je dovoljenje izdal.
(3) V naznanitvi pogrešitve mora tujec navesti tudi resnične podatke o okoliščinah pogrešitve dovoljenja za prebivanje.
(4) Upravna enota, ki je dovoljenje za prebivanje izdala, ali upravna enota, na območju katere tujec prebiva, tujcu izda novo listino.

V. POGLAVJE ZAPUSTITEV DRŽAVE IN ODPOVED PREBIVANJA

47. člen

(nezakonito prebivanje)

(1) Tujec, ki nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, mora državo zapustiti nemudoma oziroma v roku, ki mu je bil postavljen.
(2) Šteje se, da tujec nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, če:
– je nedovoljeno vstopil;
– mu je bil razveljavljen vizum ali je potekel rok za katerega je bil izdan ali prebiva v Republiki Sloveniji v nasprotju s vstopnim naslovom oziroma mu je potekel čas, ko je na podlagi zakona ali mednarodnega sporazuma lahko v Republiki Sloveniji;
– nima dovoljenja za prebivanje ali je dovoljenje prenehalo veljati.
(3) Tujec, ki je pravočasno vložil prošnjo za podaljšanje dovoljenja za prebivanje ali za izdajo nadaljnjega dovoljenja, sme ostati v državi, dokler o njegovi prošnji ni odločeno, o čemer se mu izda posebno potrdilo, ki velja kot dovoljenje za začasno prebivanje, do odločitve o prošnji.
(4) Pri določanju roka, v katerem mora tujec zapustiti državo, mora organ, ki izda odločbo, upoštevati čas, v katerem tujec to lahko stori, pri čemer ta rok ne sme biti daljši od treh mesecev.

48. člen

(odpoved prebivanja)

(1) Tujcu, ki ima v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje, se lahko prebivanje odpove, če:
– je bil s pravnomočno sodbo obsojen zaradi kaznivega dejanja na nepogojno zaporno kazen, daljšo od treh let;
– obstaja utemeljen sum, da bi lahko ogrožal varnost države, javno varnost ali mir.
(2) Tujcu, ki sicer zakonito prebiva v Republiki Sloveniji, se lahko, razen iz razlogov, določenih v prejšnjem odstavku, prebivanje odpove, če:
– prebiva v nasprotju z namenom, zaradi katerega mu je bilo dovoljenje izdano;
– ogroža javni red in mir;
– zavrača izpolnjevanje odločitev državnih organov;
– je bil obsojen za kaznivo dejanje na nepogojno zaporno kazen, daljšo od treh mesecev;
– ostane brez sredstev za preživljanje in mu preživljanje za čas prebivanja v Republiki Sloveniji ni kako drugače zagotovljeno.

49. člen

(odločba o odpovedi prebivanja)

(1) Odločbo o odpovedi prebivanja iz 48. člena tega zakona izda upravna enota, na območju katere tujec prebiva.
(2) V odločbi o odpovedi prebivanja iz prejšnjega odstavka se določi tudi rok, v katerem mora tujec zapustiti Republiko Slovenijo in koliko časa mu je prepovedan ponovni vstop v državo, pri čemer ta čas ne more biti krajši od enega leta in ne daljši od pet let.
(3) Pri odločanju o odpovedi prebivanja organ iz prvega odstavka tega člena upošteva dolžino prebivanja tujca v državi, njegove osebne, družinske, gospodarske in druge vezi, ki ga vežejo na Republiko Slovenijo in posledice, ki bi jih odpoved prebivanja povzročila tujcu ali njegovi družini.
(4) Zoper odločbo iz prvega odstavka tega člena se tujec lahko pritoži v roku treh dni.
(5) Pri presoji, koliko časa je tujcu prepovedan prihod v državo, organ, ki izda odločbo o odpovedi prebivanja, upošteva vrsto in težo okoliščin, zaradi katerih je tujčevo prebivanje v Republiki Sloveniji nezaželeno.
(6) (črtan)

VI. POGLAVJE PRISILNA ODSTRANITEV TUJCA

50. člen

(odstranitev tujca)

(1) Tujec, ki ne zapusti ozemlja Republike Slovenije v skladu s prvim odstavkom 47. člena tega zakona, se iz države odstrani. Odstranitev je lahko prostovoljna ali prisilna.
(2) Prostovoljna odstranitev je odstranitev, pri kateri tujec sodeluje s policijo. Pri prostovoljni odstranitvi tujca lahko policija sodeluje tudi z drugimi državnimi organi, mednarodnimi ali nevladnimi organizacijami. Prostovoljna odstranitev tujca, ki mu je izrečena stranska kazen ali stranska sankcija izgona tujca iz države, ni mogoča.
(3) Tujec, ki mu je bila izrečena stranska kazen izgona tujca iz države ali stranska sankcija izgona tujca iz države in tujca, ki prostovoljno ne zapusti države, se iz države prisilno odstrani.
(4) Tujec se lahko prisilno odstrani iz države samo, če je odločba, na podlagi katere je dolžan zapustiti državo, izvršljiva.
(5) Tujca, ki se ga mora v skladu z zakonom prisilno odstraniti iz države, policija privede do državne meje in ga napoti čez mejo ali izroči organom te države.
(6) Policija privede do državne meje in napoti čez mejo in izroči organom te države tudi tujca, ki se ga vrača na podlagi mednarodnega sporazuma.

50.a člen

(priznavanje odločitev o izgonu)

(1) Policija prisilno odstrani iz države tudi tujca, ki zakonito prebiva na območju Republike Slovenije, zoper katerega je druga država članica Evropske unije izrekla pravnomočno odločitev o izgonu.
(2) Če ima tujec iz prejšnjega odstavka dovoljenje za prebivanje, ki ga je izdala druga država članica Evropske unije, se mora policija pred prisilno odstranitvijo posvetovati s pristojnim organom države, ki je dovoljenje za prebivanje izdal, in pristojnim organom države, ki je izrekel pravnomočno odločitev o izgonu. V primeru, da tujcu, kljub izrečeni pravnomočni odločitvi o izgonu, dovoljenje za prebivanje v drugi državi članici Evropske unije ne preneha, se tujca prisilno odstrani v to državo.
(3) Pred prisilno odstranitvijo lahko policija od države članice Evropske unije, ki je izrekla pravnomočno odločitev o izgonu, zahteva posredovanje dokumentacije, ki se nanaša na odločitev o izgonu. Če zahtevana dokumentacija policiji ni posredovana, tujca ni dolžna prisilno odstraniti.
(4) O izvršeni prisilni odstranitvi tujca mora policija obvestiti pristojni organ države članice Evropske unije, ki je izrekel pravnomočno odločitev o izgonu.
(5) Država članica Evropske unije, ki je izrekla pravnomočno odločitev o izgonu, je policiji dolžna povrniti stroške, nastale s prisilno odstranitvijo, kadar državljan tretje države nima zadostnih lastnih sredstev, v skladu z načinom, kot to določa Odločba Sveta 2004/191/ES z dne 23. februarja 2004 o določitvi meril in praktičnih rešitev za izravnavo finančnih neskladij, ki so posledica uporabe Direktive 2001/40/ES o medsebojnem priznavanju odločb o izgonu državljanov tretjih držav (UL L št. 60 z dne 27. 2. 2004, str. 55).
(6) Pristojni organ Republike Slovenije, ki je izrekel pravnomočno odločitev o izgonu tujca, ki zakonito prebiva na območju druge države članice Evropske unije, mora na zahtevo pristojnega organa druge države članice, ki tujca prisilno odstranjuje, posredovati dokumentacijo, ki se nanaša na odločitev o izgonu.
(7) Določbe tega člena ne veljajo za državljana države članice Evropske unije, njegove družinske člane in družinske člane slovenskega državljana.

50.b člen

(pomoč drugi državi članici Evropske unije pri prisilnem odstranjevanju tujca po zračni poti)

(1) Policija lahko, po predhodnem zaprosilu pristojnih organov druge države članice Evropske unije, preko letališča v Republiki Sloveniji, dovoli tranzit tujca, ki ga druga država članica Evropske unije prisilno odstranjuje po zračni poti. V primeru dovolitve tranzita policija nudi ustrezne ukrepe pomoči.
(2) Minister, pristojen za notranje zadeve, z navodilom podrobneje predpiše izvajanje pomoči v primeru tranzita tujca, ki se prisilno odstranjuje po zračni poti.

51. člen

(prepoved prisilne odstranitve tujca)

Prisilna odstranitev ali vrnitev tujca v državo, kjer bi bilo njegovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njegove rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, ali v državo, v kateri bi bil lahko izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kazni, ni dovoljena.

52. člen

(dovolitev zadrževanja)

(1) Zadrževanje po tem zakonu pomeni dovoljenje tujcu, ki mu je bil določen rok za zapustitev države, oziroma tujcu, ki se ga mora prisilno odstraniti, da začasno ostane v Republiki Sloveniji.
(2) Zadrževanje v Republiki Sloveniji se dovoli, če:
– bi bila prisilna odstranitev v nasprotju z 51. členom tega zakona;
– odstranitev ni možna iz drugih razlogov.
(3) Dovoljenje za zadrževanje izda pristojni organ na prošnjo tujca ali po uradni dolžnosti za dobo šestih mesecev; dovoljenje se lahko znova podaljša, dokler trajajo razlogi iz prejšnjega odstavka.
(4) Pristojni organ z odločbo, s katero dovoli tujcu zadrževanje v Republiki Sloveniji, določi kraj prebivanja na določenem naslovu.
(5) Obveznost tujca, da zapusti državo, z dovolitvijo zadrževanja ne preneha in se ne spremeni.

53. člen

(prenehanje dovolitve zadrževanja)

Dovolitev zadrževanja preneha takoj, ko prenehajo razlogi, ki preprečujejo prisilno odstranitev, ali če tujec pridobi dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi zakona ali mednarodnega sporazuma.

54. člen

(črtan)

55. člen

(pravica tujca, ki mu je dovoljeno začasno zadrževanje)

Tujec, kateremu je dovoljeno začasno zadrževanje v Republiki Sloveniji, ima pravico do nujnega zdravstvenega varstva v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, osnovne oskrbe, šoloobvezni mladoletni tujci pa tudi pravico do osnovnega šolstva.

56. člen

(omejitev gibanja tujca, ki mora zapustiti državo)

(1) Za tujca, ki ne zapusti države v določenem roku in ga iz kakršnih koli razlogov ni mogoče takoj odstraniti, odredi policija, do njegove odstranitve iz države, nastanitev v centru za tujce (v nadaljnjem besedilu: center) ali izven centra, a ne dalj kot za šest mesecev.
(2) Določba prejšnjega odstavka se uporablja tudi v primerih, ko ni znana istovetnost tujca.
(3) Tujca iz prvega odstavka tega člena, ki ga zaradi posebnih razlogov ali potreb ni mogoče nastaniti v centru, se v soglasju s socialnovarstvenim zavodom, na stroške centra, nastani v socialnovarstvenem zavodu ali zagotovi drugo ustrezno institucionalno varstvo.

57. člen

(strožji policijski nadzor)

(1) Zoper tujca iz 56. člena tega zakona se lahko v centru odredi bivanje pod strožjim policijskim nadzorom.
(2) Bivanje pod strožjim policijskim nadzorom odredi policija s sklepom, če:
– obstaja sum, da se bo skušal tujec prisilni odstranitvi izogniti, oziroma se je takemu ukrepu že izognil,
– to terjajo razlogi javnega reda, varnosti države ali mednarodnih odnosov.
Bivanje pod strožjim policijskim nadzorom se odredi za čas, ki je nujno potreben za njegovo odstranitev, vendar ne več kot za šest mesecev.
(3) Strožji policijski nadzor pomeni omejitev svobode gibanja na prostore centra, v skladu s hišnim redom centra.

58. člen

(postopek v zvezi z omejitvijo gibanja)

(1) Nastanitev tujca v center ali izven centra in odreditev bivanja pod strožjim policijskim nadzorom odredi policija s sklepom, zoper katerega se lahko tujec pritoži ministru, pristojnemu za notranje zadeve, v roku osmih dni od prejema pisnega odpravka sklepa.
(2) Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa.
(3) O pritožbi odloči minister v osmih dneh. Zoper odločitev o pritožbi je dopusten upravni spor. O tožbi zoper nastanitev tujca v centru in odreditev bivanja pod strožjim policijskim nadzorom mora upravno sodišče odločiti v osmih dneh.
(4) Če tujca iz objektivnih razlogov tudi po preteku šestih mesecev ni mogoče odstraniti iz države, lahko policija:
– nastanitev v centru oziroma bivanje pod strožjim policijskim nadzorom podaljša za nadaljnjih šest mesecev, če je realno pričakovati, da bo mogoče tujca v tem času odstraniti, zlasti še, če je postopek za ugotavljanje istovetnosti še v teku, če je v teku pridobivanje dokumentov za tujčevo odstranitev ali, če podaljšanje terjajo varnostni razlogi;
– tujcu do odstranitve določi drug kraj bivanja izven centra, pri čemer mora tujec upoštevati pravila bivanja izven centra, sicer se ga lahko ponovno nastani v center.
(5) Policija lahko ukrepa skladno z drugo alineo prejšnjega odstavka tudi pred potekom šestih mesecev, če iz objektivnih razlogov v tem času realno ni mogoče pričakovati tujčeve odstranitve iz države.

59. člen

(milejši ukrepi)

(1) Policija lahko kadar koli nadomesti obvezno nastanitev tujca v centru z milejšimi ukrepi, če meni, da lahko tudi tako uresniči svoj namen.
(2) Policija lahko, na podlagi prejšnjega odstavka, tujcu dovoli bivanje izven centra, pri čemer mu lahko tudi določi kraj bivanja.
(3) V primeru ukrepa iz prejšnjega odstavka lahko policija tujcu omeji gibanje samo na kraj prebivanja in mu določi obveznost rednega javljanja najbližji policijski postaji.
(4) Pogoje in postopek za ukrepe iz prvega odstavka tega člena predpiše generalni direktor policije.

60. člen

(postopek z mladoletnimi tujci)

(1) Mladoletnega tujca brez spremstva staršev ali drugih zakonitih zastopnikov, ki je nezakonito vstopil ali ki nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, je treba takoj vrniti v državo, iz katere je prišel, oziroma izročiti predstavnikom države, katere državljan je. Če to ni mogoče, policija obvesti center za socialno delo, ki mora mladoletniku nemudoma postaviti skrbnika za posebni primer. Policija mladoletnega tujca začasno nastani v centru, v posebnem oddelku za mladoletnike. Na predlog skrbnika za posebni primer ali ob njegovem predhodnem soglasju, lahko policija mladoletniku določi tudi drugo, primernejšo obliko nastanitve, če med postopkom oceni, da je za mladoletnika koristnejša nastanitev pod nadzorom organa socialnega varstva.
(2) Mladoletnik iz prejšnjega odstavka se ne sme vrniti v matično državo ali v tretjo državo, ki ga je pripravljena sprejeti, dokler mu tam ni zagotovljen primeren sprejem; v nobenem primeru pa se mladoletnika brez spremstva ne sme vračati v nasprotju s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjeno s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjeno s Protokolom št. 2 ter njenimi protokoli št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS – MP, št. 7/94), Evropsko konvencijo o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (Uradni list RS – MP, št. 1/94) ali Konvencijo o otrokovih pravicah (Uradni list RS – MP, št. 9/92) in Evropsko konvencijo o uresničevanju otrokovih pravic (Uradni list RS – MP, št. 26/99). Do vrnitve v drugo državo se mladoletniku dovoli zadrževanje v skladu z določbami tega zakona.
(3) Mladoletnega tujca policija praviloma nastani v centru skupaj s starši oziroma zakonitim zastopnikom, razen če oceni, da je zanj ustrezneje drugače.
(4) Strožji policijski nadzor se za mladoletnike, mlajše od 16 let, lahko odredi le izjemoma in to le skupaj s starši ali skupaj z enim izmed njih. Zoper mladoletnega tujca brez spremstva ni mogoče odrediti bivanja pod strožjim policijskim nadzorom.

61. člen

(prenehanje nastanitve v centru)

(1) Nastanitev tujca v centru preneha, ko prenehajo razlogi zanjo oziroma, ko je dosežen njen namen.
(2) Pristojni organ lahko z odločbo, s katero dovoli tujcu zadrževanje v Republiki Sloveniji, namesto nastanitve v centru, določi kraj prebivanja na določenem naslovu.
(3) Nastanitev v centru se lahko odpravi tudi na prošnjo tujca, če policija ugotovi, da so podani pogoji za milejše ukrepe po tem zakonu.

62. člen

(stroški prisilne odstranitve)

(1) Tujec iz prvega odstavka 56. člena tega zakona, ki ima lastna sredstva, je dolžan sam nositi stroške svojega preživljanja in nastanitve ter stroške prisilne odstranitve do višine lastnih sredstev.
(2) Če tujec nima sredstev, se stroški iz prejšnjega odstavka plačajo iz sredstev proračuna Republike Slovenije.
(3) Stroške iz prvega odstavka tega člena solidarno nosi tudi oseba, ki je tujca pripeljala čez državno mejo na nedovoljen način ali mu omogočila nezakonito zaposlitev ali opravljanje dela ali omogočila nezakonito bivanje v Republiki Sloveniji, ter fizična ali pravna oseba, ki je tujcu omogočila pridobitev vizuma ali dovoljenja za prebivanje na podlagi dokumentacije, ki ni izkazovala pravega namena vstopa tujca v državo.

VII. POGLAVJE POSTOPEK IN ORGANI

63. člen

(uporaba zakona, ki ureja splošni upravni postopek)

V postopkih po tem zakonu se uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni drugače določeno.

64. člen

(organi)

(1) Diplomatsko konzularna predstavništva Republike Slovenije v tujini in ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve, so pristojna za izdajo in razveljavitev vizumov.
(2) Za ukrepe in odločitve ter postopke v zvezi s prebivanjem tujcev v Republiki Sloveniji so na prvi stopnji pristojne upravne enote, na območju katerih tujec prebiva ali namerava prebivati, če ni s tem zakonom drugače določeno.
(3) Policija je pristojna za opravljanje mejne kontrole, za zavrnitev tujca na meji, izdajo vizuma na meji, razveljavitev vizuma, prisilno odstranitev tujca, dovolitev zadrževanja in za druge ukrepe in odločitve v zvezi s tujci na meji ali v državi, ki jih določa zakon, ter je prekrškovni organ za odločanje o prekrških po tem zakonu.
(4) Ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, opravlja upravne in strokovne zadeve, ki se nanašajo na migracijsko politiko, vstop, zapustitev in prebivanje tujcev v državi ter odloča o pritožbah zoper odločbe izdane na prvi stopnji in sprejema ukrepe v zvezi s tujci, kadar je tako določeno z zakonom.
(5) Ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, pri opravljanju nalog iz prejšnjega odstavka sodeluje z drugimi ministrstvi, organi in službami, tako da usmerja in usklajuje njihovo delo. Zaradi zagotovitve povezanega in usklajenega opravljanja zadev iz prejšnjega odstavka, ki so skupnega pomena za več ministrstev in zaradi enotnega in organiziranega sodelovanja in usklajevanja, se pri ministrstvu, pristojnem za notranje zadeve, ustanovi skupno delovno telo.

65. člen

(pritožba in postopek na drugi stopnji)

(1) O pritožbah zoper odločbe in ukrepe, ki so jih na prvi stopnji izdali organi iz drugega in tretjega odstavka 64. člena tega zakona, odloča ministrstvo, pristojno za notranje zadeve.
(2) Pritožba zoper zavrnitev izdaje vizuma ni dovoljena, razen v naslednjih primerih zavrnitve izdaje vizuma na diplomatsko konzularnem predstavništvu:
– tujcu, družinskemu članu državljana države članice Evropske unije ali tujcu, družinskemu članu slovenskega državljana, ki prosi za izdajo vizuma zaradi združitve oziroma ohranitve družine s slovenskim državljanom ali z državljanom druge države članice Evropske unije;
– tujcu, ki prosi za izdajo vizuma za dolgoročno bivanje (vizum D ali vizum D+C).
O pritožbi odloča ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve. Pritožba zoper razveljavitev vizuma ni dovoljena.
(3) Pritožba v zadevah izdaje dovoljenja za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji je dovoljena le v primerih, če tujec uveljavlja svojo pravico do izdaje dovoljenja po 33., 36. in 37. členu tega zakona. V primerih, ko pritožba zoper zavrnitev izdaje dovoljenja za prvo prebivanje ni dovoljena, pristojni organ zavrnitve ni dolžan obrazložiti.

65.a člen

(postopek v diplomatsko konzularnih predstavništvih Republike Slovenije v tujini)

(1) Prošnjo za izdajo vizuma vloži tujec praviloma osebno na obrazcu, ki ga predpiše ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, v soglasju z ministrstvom, pristojnim za zunanje zadeve.
(2) Tujec mora k prošnji za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje priložiti vso dokumentacijo, ki jo zahteva diplomatsko konzularno predstavništvo Republike Slovenije v tujini. Če k prošnji ni priložena vsa dokumentacija, je diplomatsko konzularno predstavništvo Republike Slovenije v tujini ne sprejme. Roki po določbah zakona, ki ureja upravni postopek, začnejo teči potem, ko diplomatsko konzularno predstavništvo Republike Slovenije v tujini sprejme popolno vlogo in jo posreduje pristojni upravni enoti.
(3) V primeru, da upravna enota zahteva dopolnitev prošnje za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje, diplomatsko konzularno predstavništvo Republike Slovenije v tujini o tem pošlje poziv tujcu v pisni obliki, lahko pa ga pozove tudi po telefonu ali ustno, če tujec pride v diplomatsko konzularno predstavništvo v tujini.
(4) V diplomatsko konzularnem predstavništvu Republike Slovenije v tujini odloča o vizumu uradna oseba, ki jo pooblasti minister, pristojen za zunanje zadeve. Uradna oseba presodi, če je prošnja za izdajo vizuma dovolj dokumentirana oziroma če so navedbe tujca dovolj argumentirane. Uradna oseba je pri svoji odločitvi vezana na navodila ministrstva, pristojnega za notranje zadeve. Vizum se praviloma vroči osebno. Minister, pristojen za zunanje zadeve, z navodilom natančneje predpiše postopek izdaje vizuma.
(5) Diplomatsko konzularno predstavništvo Republike Slovenije v tujini vroči tujcu dovoljenje za prvo prebivanje, odločbo ali sklep osebno. K vročitvi tujca povabi na način, kot ga določa tretji odstavek tega člena. Tujec ob vročitvi podpiše vročilnico, ki jo diplomatsko konzularno predstavništvo Republike Slovenije posreduje upravni enoti.

66. člen

(sodelovanje med organi)

(1) Organi, določeni v 64. členu tega zakona, so pri opravljanju zadev iz svoje pristojnosti dolžni medsebojno sodelovati, si nuditi pravno pomoč ter brezplačno posredovati potrebne osebne in druge podatke ter informacije za opravljanje pristojnosti po tem zakonu.
(2) Državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti ter nosilci javnih pooblastil v Republiki Sloveniji morajo v zadevah in vprašanjih, ki se nanašajo na vstop, prebivanje, izstop tujcev, ter drugih zadevah in vprašanjih v zvezi s tujci sodelovati s pristojnimi organi za tujce po tem zakonu, zlasti z brezplačnim posredovanjem potrebnih osebnih in drugih podatkov ter informacij za opravljanje pristojnosti po tem zakonu.
(3) Tujec, zoper katerega je uveden kazenski postopek ali postopek za prekršek, se lahko prisilno odstrani iz države samo v soglasju z organom, ki je uvedel postopek zoper tujca.
(4) Podatki in informacije iz prvega in drugega odstavka tega člena se posredujejo samo na podlagi pisne zahteve ali zahteve poslane po predpisani elektronski poti pristojnega organa, kjer je navedena ustrezna pravna podlaga ter ustrezna številka ali druga oznaka zadeve, katero organ obravnava.

67. člen

(obveznosti tujca v postopku)

(1) Tujec mora ves čas postopka sodelovati s pristojnimi organi in se podrejati njihovim ukrepom. Tujec mora omogočiti pristojnemu organu dostop do vseh razpoložljivih dokazov ter predložiti vse listine in potrdila, ki jih ima in ki so lahko pomembna za postopek, ter se odzivati vabilom pristojnih organov. Pristojni organ lahko tujcu postavi primeren rok, v katerem mora predložiti zahtevane listine, potrdila oziroma druge dokaze, sicer jih ni dolžan upoštevati.
(2) Če je bil postopek po tem zakonu uveden na zahtevo ali prošnjo tujca in ga ni mogoče končati brez njegovega sodelovanja, se njegov molk šteje za umik zahteve, če kljub opozorilu pristojnega organa v postavljenem roku ne opravi nobenega dejanja za nadaljevanje oziroma dokončanja postopka oziroma, če se iz opustitve teh dejanj da sklepati, da ni več zainteresiran za nadaljevanje postopka.
(3) Določbe tega člena se uporabljajo tudi za državljane držav članic Evropske unije, njihove družinske člane in družinske člane slovenskih državljanov.

68. člen

(izvršljivost odločb)

Pritožba zoper sklep o nastanitvi v centru ali izven centra ter zoper sklep o strožjem policijskem nadzoru, ne zadrži izvršbe.

69. člen

(odločanje)

(1) Pristojni organ v postopku odloča na podlagi dejstev in okoliščin, znanih v Republiki Sloveniji, če je v posameznem primeru potrebno, pa lahko tudi na podlagi dejstev in podatkov organov Republike Slovenije v tujini.
(2) O prošnjah za izdajo dovoljenja za prebivanje in potrdila o prijavi prebivanja mora pristojni organ odločiti čimprej, najpozneje pa v enem mesecu od prejema popolne prošnje. Kadar mora pristojni organ zaradi ugotovitve obstoja razlogov za zavrnitev izdaje dovoljenja ali potrdila izvesti poseben ugotovitveni postopek, mora o prošnji odločiti najpozneje v treh mesecih.

70. člen

(dolžnost obveščanja)

(1) Državni in drugi organi in organizacije morajo brez odlašanja obvestiti pristojni organ o tujcu, ki nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, ali za katerega je podan razlog za odpoved prebivanja.
(2) Državni organ, ki je uvedel kazenski postopek ali postopek za prekrške zoper tujca, ali organ, ki je podal predlog za uvedbo takšnega postopka, mora brez odlašanja obvestiti pristojni organ za tujce.

VIII. POGLAVJE OBDELAVA IN VARSTVO OSEBNIH PODATKOV TER IZKAZOVANJE ISTOVETNOSTI TUJCA

71. člen

(obdelava osebnih podatkov)

(1) Organi, pristojni za izvajanje tega zakona, lahko, zaradi izvajanja tega in drugih zakonov in na njihovi podlagi sprejetih predpisov v zvezi s tujci, obdelujejo osebne podatke o prizadetih tujcih.
(2) Organi iz prejšnjega odstavka lahko obdelujejo osebne podatke o tujcu, ki jih pridobijo tudi brez sodelovanja prizadetega tujca pri drugih organih in organizacijah ter pri drugih organih, če je to:
– v interesu prizadetega tujca in je ta za to dal svoje soglasje;
– z zakonom dovoljeno;
– potrebno za preverjanje podatkov za prizadetega tujca.
(3) Državni in drugi organi in organizacije, ki razpolagajo s podatki, ki se nanašajo na tujce iz prvega odstavka tega člena, so dolžni te podatke posredovati pristojnim organom na njihovo zahtevo.
(4) Obdelava osebnih podatkov iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena mora biti v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov.

72. člen

(pravice tujca v zvezi z osebnimi podatki)

Poleg pravic, ki jih ima tujec glede varstva osebnih podatkov na podlagi zakona in drugih predpisov, ima pravico, da preveri osebne podatke, vnesene v dovoljenje za prebivanje ali vizum, in pravico zahtevati njihovo spremembo ali izbris, če je to potrebno.

73. člen

(ugotavljanje istovetnosti tujca)

Policija lahko tudi proti volji tujca ugotavlja njegovo istovetnost, če:
– je v centru;
– mu je bilo odpovedano prebivanje v Republiki Sloveniji ali izrečena prepoved vstopa v državo;
– obstaja sum, da zanj, pod drugim imenom, še vedno velja prepoved vstopa v Republiko Slovenijo;
– se mu namerava izdati potni list za tujca ali druga listina za tujca;
– svoje istovetnosti ne more izkazati oziroma dokazati;
– je to potrebno zaradi ugotovitve državljanstva;
– je skušal vstopiti ali je vstopil v državo s ponarejeno oziroma tujo potno listino in
– obstajajo drugi razlogi, določeni z zakonom.

74. člen

(osebno ime)

(1) Tujec mora med prebivanjem na območju Republike Slovenije uporabljati osebno ime, ki ga ima po predpisih svoje države, če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni drugače določeno.
(2) Če osebno ime, vpisano v izpisku iz rojstne matične knjige, ni identično z osebnim imenom, vpisanim v potni listini tujca, se v uradnih evidencah, ki se vodijo v Republiki Sloveniji, vpiše osebno ime, kot je vpisano v potni listini tujca.

75. člen

(izkazovanje istovetnosti tujca)

(1) Tujec dokazuje svojo istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z dovoljenjem za prebivanje, izdanem v obliki samostojne listine ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost.
(2) Na zahtevo policista mora tujec izkazati svojo istovetnost na način, določen v prejšnjem odstavku.
(3) Na zahtevo policista mora tujec pokazati tudi dovoljenje, s katerim dokazuje zakonitost vstopa in prebivanja v Republiki Sloveniji.
(4) Tujec svoje listine iz prvega odstavka tega člena ne sme posoditi drugi osebi ali uporabiti tuje listine kot svoje.
(5) Pogrešanje, izgubo, tatvino in drugo odtujitev potne listine oziroma druge listine iz prvega odstavka tega člena, razen potnega lista za tujca in dovoljenja za prebivanje, mora tujec prijaviti policiji takoj oziroma najkasneje v 24 urah, ko je to ugotovil. Policija izda tujcu o tem potrdilo.
(6) Tujec, ki v tujini izgubi potno listino oziroma drugo listino, ki jo je izdal pristojni organ Republike Slovenije, razen potnega lista za tujca in dovoljenja za prebivanje, mora to takoj naznaniti najbližjemu organu Republike Slovenije v tujini, pristojnemu za diplomatsko konzularne zadeve.

IX. POGLAVJE POTNE IN DRUGE LISTINE TER DOVOLJENJA

76. člen

(izdaja potnih in drugih listin)

(1) Tujcu, ki ima dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji, se lahko izda potni list za tujca, če:
– je oseba brez državljanstva;
– nima in si ne more preskrbeti veljavne potne listine svoje matične države.
(2) Potni list za tujca se lahko izda tudi drugemu tujcu, ki nima veljavne potne listine, če so za to upravičeni razlogi.
(3) Vlogo za izdajo potnega lista za tujca vloži tujec osebno pri upravni enoti. Vlogo lahko vloži tujec, ki je dopolnil 18 let, in tudi tujec, ki še ni star 18 let, pa je sklenil zakonsko zvezo.

77. člen

(potne listine za mladoletnike)

Za izdajo potne listine za tujca, mlajšega od 18 let, oziroma tujca, ki ni poslovno sposoben, zaprosi njegov zakoniti zastopnik.

78. člen

(veljavnost potnih listin za tujce)

(1) Potni list za tujca se lahko izda z veljavnostjo do dveh let, razen če:
– tujec zaprosi za potni list s krajšim trajanjem veljavnosti, ali
– če je za namen, zaradi katerega je bil izdan, zadosten tudi krajši čas veljavnosti.
(2) Potni list za tujca, ki je v državi, izda upravna enota, za tujca, ki je v tujini, pa pooblaščeno diplomatsko konzularno predstavništvo Republike Slovenije v tujini.
(3) Potni list za tujca velja za vse države, razen državo, katere državljan je tujec. Potni list za tujca se lahko izda tudi z veljavnostjo samo za določene države.

79. člen

(zavrnitev izdaje potnega lista za tujca in njegov odvzem)

(1) Potni list za tujca se ne izda tujcu:
– zoper katerega teče kazenski postopek, če to zahteva pristojno sodišče;
– ki mu je bila izrečena nepogojna kazen zapora, dokler kazni ne prestane;
– če ni poravnal preživninskih obveznosti iz zakonske zveze ali razmerja med starši in otroki do upravičencev, ki stalno prebivajo v Republiki Sloveniji in to zahteva pristojni organ;
– če ni poravnal davčnih obveznosti in to zahteva pristojni organ.
(2) Tujcu se potni list za tujca odvzame, če:
– se naknadno ugotovijo ali nastanejo razlogi iz prejšnjega odstavka;
– v njem manjka fotografija ali če ni več mogoče ugotoviti tujčeve istovetnosti;
– je potni list ponarejen, nepopoln ali drugače poškodovan.
(3) Potni list za tujca se odvzame z odločbo, zoper katero se tujec lahko pritoži v roku treh dni. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.
(4) Tujec mora potni list za tujca vrniti, če pridobi državljanstvo Republike Slovenije ali, če pridobi potni list države, katere državljan je, oziroma, katere državljan postane, ali, če preneha, oziroma se mu razveljavi dovoljenje za prebivanje.

79.a člen

(pogrešitev potnega lista za tujca)

(1) Pogrešitev, izgubo ali tatvino (v nadaljevanju: pogrešitev) potnega lista za tujca v Republiki Sloveniji mora tujec takoj, če to ni mogoče pa najpozneje v osmih dneh, naznaniti upravni enoti, ki je potni list izdala, če je potni list izdalo diplomatsko konzularno predstavništvo Republike Slovenije v tujini, pa upravni enoti, na območju katere tujec prebiva.
(2) Pogrešitev potnega lista za tujca v tujini mora tujec takoj, če to ni mogoče pa najpozneje v osmih dneh, naznaniti najbližjemu diplomatsko konzularnemu predstavništvu Republike Slovenije v tujini, ki o pogrešitvi obvesti organ, ki je potni list za tujca izdal.
(3) V naznanitvi pogrešitve mora tujec navesti tudi resnične podatke o okoliščinah pogrešitve potnega lista za tujca.

80. člen

(črtan)

80.a člen

(način izdaje, vsebina in oblika dovoljenja za prebivanje za državljane Švicarske konfederacije in njihove družinske člane)

(1) Dovoljenje za začasno prebivanje, izdano državljanu Švicarske konfederacije in njegovemu družinskemu članu na podlagi Sporazuma med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami, na eni strani, ter Švicarsko konfederacijo, na drugi, o prostem pretoku oseb (UL L št. 114 z dne 30. 4. 2002, str. 6) in dovoljenje za stalno prebivanje, izdano državljanu Švicarske konfederacije in njegovemu družinskemu članu, se izda v obliki izkaznice.
(2) Dovoljenje za prebivanje iz prejšnjega odstavka mora vsebovati fotografijo osebe, kateri je izdano, in podatke o:
– vrsti dovoljenja;
– roku veljavnosti in
– priimek in ime, državljanstvo, spol in datum rojstva osebe, kateri je dovoljenje izdano.
(3) Način izdaje, vsebino in obliko dovoljenja za prebivanje ter način označitve prenehanja predpiše minister, pristojen za notranje zadeve.

81. člen

(izkaznica o dovolitvi zadrževanja v Republiki Sloveniji)

Osebam, ki jim je dovoljeno začasno zadrževanje v Republiki Sloveniji, policija lahko izda izkaznico o dovolitvi zadrževanja v Republiki Sloveniji. Obliko in vsebino izkaznice ter postopek izdaje se opredeli v podzakonskem aktu.

81.a člen

Osebne podatke iz 86. in 89. člena tega zakona sme uporabljati pooblaščeno podjetje ali organ za izdelavo dovoljenja za prebivanje ali potnega lista za tujca za potrebe vpisa podatkov na obrazec dovoljenja za prebivanje ali potnega lista za tujca in jih mora v 30 dneh po uporabi uničiti.

X. POGLAVJE INTEGRACIJA TUJCEV

82. člen

(pomoč pri integraciji tujcev)

(1) Republika Slovenija zagotavlja pogoje za vključitev tujcev, ki imajo v Republiki Sloveniji dovoljenje za prebivanje, v kulturno, gospodarsko in družbeno življenje Republike Slovenije. Pri tem zlasti:
– organizira tečaje slovenskega jezika za tujce;
– organizira tečaje in druge oblike za nadaljnje izobraževanje in poklicno izpopolnjevanje tujcev;
– zagotavlja informacije, ki so potrebne tujcem za njihovo vključevanje v slovensko družbo, zlasti glede njihovih pravic in dolžnosti, možnosti osebnega razvoja in razvoja v družbi;
– seznanja tujce s slovensko zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo;
– organizira skupne prireditve s slovenskimi državljani za spodbujanje medsebojnega poznavanja in razumevanja.
(2) Državni in drugi organi, organizacije in združenja sodelujejo zlasti:
– s pristojnimi organi glede hitrejšega vključevanja tujcev v kulturno, gospodarsko in družbeno življenje Republike Slovenije;
– z mednarodnimi organizacijami glede vprašanj migracije in integracije tujcev.
(3) Državni in drugi organi, organizacije in združenja z vsem svojim delovanjem zagotavljajo zaščito pred kakršno koli diskriminacijo na podlagi rasnega, verskega, nacionalnega, etničnega ali drugega razlikovanja tujcev.
(4) Vlada Republike Slovenije izda predpis, s katerim določi načine za zagotavljanje in uresničevanje pogojev za integracijo tujcev.

XI. POGLAVJE PRIJAVA IN ODJAVA PREBIVALIŠČA

83. člen

(prijava in odjava prebivališča tujca)

Tujec, ki ima dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji, mora pristojnemu organu prijaviti svoje stalno ali začasno prebivališče.

84. člen

(prenehal veljati)

XII. POGLAVJE EVIDENCE

85. člen

(vrste evidenc)

(1) Zaradi zagotovitve podatkov o stanju, gibanju tujcev in odločanju o pravicah in dolžnostih tujcev po tem zakonu ter o listinah, ki so jim bile izdane, se vodijo evidence o:
– dovoljenjih za začasno prebivanje,
– dovoljenjih za stalno prebivanje,
– tujcih s prijavljenim začasnim prebivališčem,
– tujcih s prijavljenim stalnim prebivališčem,
– vizumih,
– potnih listih za tujce,
– izkaznicah o dovolitvi zadrževanja,
– tujcih, nastanjenih v centru,
– izrečenih kaznih izgona tujca iz države,
– varstvenih ukrepih odstranitve tujca iz države,
– izrečenih ukrepih odpovedi prebivanja tujcu,
– zadržkih za izdajo potnega lista tujcu,
– tujcih, ki jim je odrejen strožji policijski nadzor,
– tujcih, ki jim je določeno bivanje izven centra,
– tujcih, ki jim je bil zavrnjen vstop v državo,
– (prenehala veljati),
– garantnih pismih,
– udeležbi tujcev na tečajih slovenskega jezika,
– udeležbi tujcev na tečajih seznanjanja s slovensko kulturo, zgodovino in ustavno ureditvijo.
(2) Ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, upravlja evidence iz sedme, osme, devete, desete, trinajste in štirinajste alinee prejšnjega odstavka ter evidenco iz enajste alinee prejšnjega odstavka, kadar je tujcu odpovedano stalno prebivanje, pri svojem delu pa lahko uporablja tudi ostale evidence iz prejšnjega odstavka.
(3) Pristojni organ upravlja evidence iz prve, druge, tretje, četrte, pete, šeste in dvanajste alinee prvega odstavka tega člena ter evidenco iz enajste alinee prvega odstavka tega člena, kadar je tujcu odpovedano prebivanje po 48. členu tega zakona, pri svojem delu pa lahko uporablja tudi ostale evidence iz prvega odstavka tega člena.
(4) Organ, pristojen za kontrolo prehajanja čez državno mejo, upravlja evidenco iz pete in petnajste alinee prvega odstavka tega člena, pri svojem delu pa lahko uporablja tudi ostale evidence iz prvega odstavka tega člena.
(5) Ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve, oziroma organ Republike Slovenije v tujini, ki je pooblaščen za opravljanje konzularnih zadev, upravlja evidence iz pete, šeste in sedemnajste alinee prvega odstavka tega člena, pri svojem delu pa lahko uporablja tudi ostale evidence iz prvega odstavka tega člena.
(6) Organi iz tretjega, četrtega in petega odstavka tega člena morajo podatke iz 86., 89., 90. in 91. člena tega zakona posredovati ministrstvu, ki upravlja centralne evidence. Organ, ki ima računalniško opremo povezano z računalnikom ministrstva izvaja dolžnost posredovanja tako, da vodi podatke na računalniku ministrstva.
(7) V evidenci iz pete alinee prvega odstavka tega člena upravlja pristojni organ poleg podatkov iz prvega in drugega odstavka 88. člena tega zakona tudi podatke iz zadnje alinee prvega odstavka 21. člena tega zakona.
(8) V evidenci iz šeste alinee prvega odstavka tega člena upravlja pristojni organ podatke iz prvega in drugega odstavka 89. člena tega zakona.
(9) Ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, upravlja evidenci iz osemnajste in devetnajste alinee prvega odstavka tega člena. Pristojni organ lahko podatke iz evidence o udeležbi tujcev na tečajih slovenskega jezika uporablja v postopkih pridobitve državljanstva Republike Slovenije. Minister, pristojen za notranje zadeve, izbranim izvajalcem programov iz prve in četrte alinee prvega odstavka 82. člena tega zakona izda pooblastilo za zbiranje in vnos podatkov v evidenci iz osemnajste in devetnajste alinee prvega odstavka tega člena.

86. člen

(podatki za izdajo dovoljenja za prebivanje)

(1) Tujec je dolžan v prošnji za izdajo dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje dati pristojnemu organu naslednje podatke:
1. EMŠO, če mu je določena;
2. priimek in ime;
3. priimek pred sklenitvijo zakonske zveze;
4. spol;
5. rojstni datum (dan, mesec, leto);
6. rojstni kraj (država, kraj);
7. državljanstvo;
8. zakonski stan;
9. poklic;
10. zadnje stalno oziroma začasno prebivališče v tujini ali v Republiki Sloveniji (država, kraj, ulica in hišna številka);
11. sedanje začasno oziroma stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (naselje, ulica in hišna številka);
12. datum vstopa na območje Republike Slovenije;
13. razlog in namen prebivanja v Republiki Sloveniji;
14. način zagotovitve (viri) sredstev za preživljanje;
15. vrsto in številko potnega lista oziroma druge listine, na podlagi katere je prestopil državno mejo, datum in kraj izdaje ter njeno veljavnost;
16. datum vložitve zahtevka.
(2) Tujec je dolžan prošnji za izdajo dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje priložiti fotografijo predpisane velikosti, ki kaže pravo podobo tujca, in dati dva prstna odtisa za njihov digitalni zajem. Tujec, mlajši od šestih let, in tujec, ki zaradi zdravstvenih razlogov ne more dati nobenega prstnega odtisa, ne da prstnih odtisov. Tujec, ki zaradi zdravstvenih razlogov lahko da samo en prstni odtis, da en prstni odtis.
(3) V evidenci iz prve in druge alinee prvega odstavka 85. člena tega zakona vodi pristojni organ podatke iz prvega in drugega odstavka ter podatke o podobi obraza in prstnih odtisih imetnika dovoljenja za prebivanje, zapisanih kot biometrični podatek. V evidenci o dovoljenjih za prebivanje vodi pristojni organ tudi podatek o številki, datumu izdaje in dokončnosti odločbe, veljavnosti in serijski številki dovoljenja, podatke o prenehanju dovoljenja za prebivanje ter podatke o ukradenih oziroma pogrešanih dovoljenjih za prebivanje.
(4) Zaradi zagotovitve varnosti pravnega prometa in odkrivanja ukradenih oziroma pogrešanih dovoljenjih za prebivanje se o ukradenih oziroma pogrešanih dovoljenjih za prebivanje podatki o pristojnem organu, ki je izdal dovoljenje, datumu izdaje, veljavnosti in serijski številki dovoljenja ter datumu prijave pogrešitve dovoljenja javno objavijo na enotnem državnem portalu e-uprava.

87. člen

(prenehal veljati)

88. člen

(podatki za izdajo vizuma)

(1) Tujec je v vlogi za izdajo vizuma dolžan dati pristojnemu organu naslednje podatke:
1. EMŠO, če mu je določen;
2. priimek in ime;
3. priimek ob rojstvu;
4. rojstni datum (dan, mesec, leto) in kraj rojstva (država, kraj);
5. spol;
6. državljanstvo;
7. državljanstvo ob rojstvu;
8. zakonski stan;
9. priimek in ime matere in očeta;
10. podatke o potnem listu (vrsta potnega lista, številka potnega lista, organ, ki je potni list izdal, datum izdaje potnega lista, veljavnost potnega lista);
11. poklic;
12. priimek in ime zakonca;
13. priimek zakonca ob rojstvu;
14. datum in kraj rojstva zakonca;
15. priimek, ime in datum rojstva otrok;
16. osebne podatke o državljanu države članice Evropske unije, kadar je tujec njegov družinski član (priimek in ime, rojstni datum, številka potnega lista ali osebne izkaznice, sorodstveno razmerje z državljanom države članice Evropske unije);
17. naslov bivanja v tujini in telefonsko številko.
(2) Tujec je dolžan vlogi za izdajo vizuma priložiti fotografijo predpisane velikosti, ki kaže pravo podobo tujca.
(3) V evidenci vizumov vodi organ podatke iz prvega in drugega odstavka tega člena ter podatke o kraju bivanja tujca v Republiki Sloveniji. V evidenci vizumov vodi organ tudi podatke o številki vloge, kraju in datumu vložitve vloge, vrsti, datumu izdaje, veljavnosti in serijski številki vizuma, datumu razveljavitve oziroma datumu zavrnitve vizuma.
(4) Osebni podatki, ki se vodijo v evidenci vizumov, se lahko obdelujejo za naslednje namene:
– odločanje o izdaji vizuma v postopku izdaje vizuma;
– odločanje o izpolnjevanju pogojev za vstop v državo;
– preprečevanje in odkrivanje kaznivih dejanj in prekrškov;
– odločanje v azilnem postopku;
– preprečevanje organiziranega kriminala, ilegalnih migracij in trgovine z belim blagom;
– zagotavljanje nacionalne varnosti.
(5) V evidenci garantnih pisem vodi organ podatke o priimku in imenu garanta, datumu rojstva garanta, državljanstvu garanta, naslovu stalnega oziroma začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji, telefonski številki garanta, finančnih sredstvih garanta, lastništvu ali najemu nepremičnine garanta ter podatke iz kazenske evidence za garanta. Kadar je garant pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, se v evidenci garantnih pisem vodijo podatki o firmi oziroma imenu, sedežu in telefonski številki pravne osebe ali samostojnega podjetnika posameznika, imenih in priimkih zakonitih zastopnikov in pooblaščencev.

89. člen

(podatki za izdajo potnega lista za tujca)

(1) Tujec mora k vlogi za izdajo potnega lista za tujca (evidenca iz šeste alinee prvega odstavka 85. člena tega zakona) pristojnemu organu oziroma organu Republike Slovenije v tujini, ki je pooblaščen za opravljanje konzularnih zadev, posredovati podatke iz 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 8., 9., 10. in 11. točke prvega odstavka 86. člena tega zakona ter priložiti dve fotografiji predpisane velikosti, ki kažeta pravo podobo tujca in dati dva prstna odtisa za njun digitalni zajem. Tujec, mlajši od dvanajstih let, in tujec, ki zaradi zdravstvenih razlogov ne more dati nobenega prstnega odtisa, ne da prstnih odtisov. Tujec, ki zaradi zdravstvenih razlogov lahko da samo en prstni odtis, da en prstni odtis.
(2) V evidenci potnih listov za tujca vodi organ podatke o številki in datumu izdaje odločbe oziroma vrsti potnega lista, registrski in serijski številki potnega lista, veljavnosti in datumu izdaje potnega lista, podobi obraza in prstnih odtisih imetnika potnega lista, zapisanih kot biometrični podatek, ter podatke o ukradenih oziroma pogrešanih potnih listih.
(3) Potni list za tujca vsebuje tudi pomnilniški medij, na katerem so podoba obraza in prstna odtisa imetnika, obdelani in shranjeni kot biometrični podatek.
(4) Minister, pristojen za notranje zadeve, v soglasju z ministrom, pristojnim za zunanje zadeve, predpiše obrazec potnega lista za tujca. S predpisom o obrazcu potnega lista za tujca se določi tudi način zajemanja prstnih odtisov.
(5) Zaradi zagotovitve varnosti pravnega prometa in odkrivanja ukradenih oziroma pogrešanih potnih listov za tujca, se o ukradenih oziroma pogrešanih potnih listih za tujca podatki o pristojnem organu, ki je potni list izdal, datumu izdaje, veljavnosti, registrski in serijski številki potnega lista ter datumu prijave pogrešitve potnega lista javno objavijo na enotnem državnem portalu e-uprava.

90. člen

(črtan)

91. člen

(podatki v evidencah)

(1) Evidence o izrečenih kaznih izgona tujca iz države (evidenca iz devete alinee prvega odstavka 85. člena tega zakona), o varstvenih ukrepih odstranitve tujca iz države (evidenca iz desete alinee prvega odstavka 85. člena tega zakona) in o ukrepih odpovedi prebivanja tujcu (evidenca iz enajste alinee prvega odstavka 85. člena tega zakona) vsebujejo podatke iz 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 8., 10., 11. in 16. točke prvega odstavka 86. člena tega zakona, čas trajanja izrečenega ukrepa, organ, ki je ukrep izrekel, in številko ter datum izdaje in pravnomočnosti odločbe oziroma dokončnosti odločbe, kadar gre za odpoved prebivanja.
(2) V evidenci so vsebovani tudi podatki o roku, v katerem mora tujec zapustiti državo.
(3) Evidenca o prisilno odstranjenih tujcih vsebuje podatke iz 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 8., 10., 11. in 16. točke prvega odstavka 86. člena tega zakona, razlog, datum in državo odstranitve.
(4) Evidenca o zadržkih za izdajo potnega lista za tujca (evidenca iz dvanajste alinee prvega odstavka 85. člena tega zakona) vsebuje podatke iz 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 8., 11. in 16. točke prvega odstavka 86. člena tega zakona ter podatke o vrsti zadržka, o organu, ki je predlagal zadržek, trajanju in zakonski podlagi.
(5) Evidenca iz petnajste alinee 85. člena tega zakona vsebuje podatke iz 1., 2., 4., 5., 6., 7. in 16. točke prvega odstavka 86. člena tega zakona, razloge in datum ter uro zavrnitve ter organ mejne kontrole, ki je zavrnil vstop tujca.
(6) Evidenca o udeležbi tujcev na tečajih slovenskega jezika (evidenca iz osemnajste alinee prvega odstavka 85. člena tega zakona) vsebuje podatke iz 1., 2., 4., 5., 6., 7. in 11. točke prvega odstavka 86. člena tega zakona, o vrsti tečaja, v katerega je bil tujec uvrščen, udeležbi na tečaju in opravljenem preizkusu.
(7) Evidenca o udeležbi tujcev na tečajih seznanjanja s slovensko kulturo, zgodovino in ustavno ureditvijo (evidenca iz devetnajste alinee prvega odstavka 85. člena tega zakona) vsebuje podatke iz 1., 2., 4., 5., 6., 7. in 11. točke prvega odstavka 86. člena tega zakona, o udeležbi na tečaju in o opravljenem preizkusu.

92. člen

(temeljni podatki iz evidenc)

(1) Podatki iz evidenc o izdanih dovoljenjih za začasno prebivanje oziroma o izdanih vizumih se hranijo dve leti po poteku veljavnosti dovoljenja oziroma vizuma in se nato arhivirajo. Biometrični podatek o podobi obraza in prstnih odtisih se v evidenci o dovoljenjih za začasno prebivanje hrani do pravnomočne odločitve o prošnji, nato pa se iz evidence briše.
(2) Podatki iz evidence o dovoljenjih za stalno prebivanje se hranijo 50 let od prenehanja dovoljenja za stalno prebivanje, nato se arhivirajo, razen biometričnega podatka o podobi obraza in prstnih odtisih, ki se hrani do pravnomočne odločitve o prošnji, nato pa se iz evidence briše.
(3) Podatki iz evidenc o izrečenih kaznih izgona tujca iz države, varstvenih ukrepih odstranitve tujca iz države, o odpovedih prebivanja in prisilno odstranjenih tujcih se hranijo še pet let po izteku roka, za katerega je bila izrečena kazen ali ukrep, oziroma po odstranitvi tujca iz Republike Slovenije.
(4) Podatki iz evidenc o potnih listih za tujce in o zadržkih za izdajo potnega lista tujcu se hranijo pet let od poteka veljavnosti potnega lista oziroma od dokončnosti odločbe, nato se arhivirajo, razen biometričnega podatka o podobi obraza in prstnih odtisih, ki se hrani do pravnomočne odločitve o prošnji, nato pa se iz evidenc briše.
(5) Podatki iz evidenc o udeležbi tujcev na tečajih slovenskega jezika in o udeležbi na tečajih seznanjanja s slovensko kulturo, zgodovino in ustavno ureditvijo se hranijo pet let po končanem tečaju, nato se arhivirajo.

93. člen

(uporaba podatkov iz evidenc)

(1) Osebni podatki iz evidenc iz 85. člena tega zakona se lahko uporabljajo le pri izvrševanju z zakonom določenih nalog. Podoba obraza in prstni odtisi imetnika dovoljenja za prebivanje in potnega lista za tujce, shranjeni kot biometrični podatek iz 46. in 89. člena tega zakona, se lahko uporabljajo in obdelujejo za preverjanje verodostojnosti dovoljenja za prebivanje ali potnega lista in istovetnosti imetnika dovoljenja za prebivanje ali potnega lista pri prehajanju državnih meja in v državi pri ugotavljanju zakonitosti bivanja.
(2) Na zahtevo posameznikov, državnih organov, pravnih oseb, podjetnikov, drugih organov in organizacij ter skupnosti jim morajo organi, pristojni za upravljanje evidenc, dati podatke iz evidence iz 85. člena tega zakona, če so do njihove uporabe upravičeni na podlagi zakona ali pisne privolitve posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo.
(3) Uporabniki osebnih podatkov iz prejšnjega odstavka ne smejo posredovati osebnih podatkov drugim uporabnikom in jih smejo uporabljati samo za namene, za katere so jih dobili.
(4) Osebne podatke iz evidenc iz 85. člena tega zakona, ki so nujno potrebni za ugotavljanje istovetnosti tujca oziroma zaradi nadzora nad pravilnostjo ali zakonitostjo postopkov, lahko organi, pristojni za upravljanje evidenc, ob pogoju vzajemnosti in z namenom nadzora nad pravilnostjo in zakonitostjo postopkov, posredujejo drugim državam, ki niso države članice Evropske unije ali Evropskega gospodarskega prostora, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
– da gre za posredovanje pristojnemu organu tuje države ali pristojnemu organu lokalne samoupravne skupnosti, ki izvršuje določene upravne naloge, ki niso v neskladju z nameni, za katere se obdelujejo osebni podatki iz njihovih evidenc;
– da se prejemnik podatkov zaveže, da bo dobljene podatke obdeloval samo za izvajanje nalog iz svoje pristojnosti;
– da posredovanje in nadaljnja obdelava podatkov ne posegata v upravičen interes posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo.

XII.A POGLAVJE VSTOP IN PREBIVANJE DRŽAVLJANOV DRŽAV ČLANIC EVROPSKE UNIJE IN NJIHOVIH DRUŽINSKIH ČLANOV TER DRUŽINSKIH ČLANOV SLOVENSKIH DRŽAVLJANOV

93.a člen

(uporaba)

(1) Določbe tega poglavja se uporabljajo za državljane držav članic Evropske unije, njihove družinske člane in družinske člane slovenskih državljanov. Druge določbe tega zakona se za njih uporabljajo le, če so za njih ugodnejše ali če ta zakon tako določa.
(2) Državljan države članice Evropske unije po tem zakonu (v nadaljnjem besedilu: državljan EU) je tujec z državljanstvom druge države članice Evropske unije.
(3) Določbe tega zakona, ki se uporabljajo za državljane držav članic Evropske unije, se uporabljajo tudi za državljane držav članic Evropskega gospodarskega prostora.

93.b člen

(vstop državljanov EU v Republiko Slovenijo)

(1) Državljan EU za vstop v Republiko Slovenijo ne potrebuje dovoljenja za vstop, to je vizuma ali dovoljenja za prebivanje.
(2) Državljan EU lahko vstopi v Republiko Slovenijo z veljavno osebno izkaznico ali veljavnim potnim listom ne glede na razlog oziroma namen, zaradi katerega želi vstopiti in prebivati v Republiki Sloveniji. Republiko Slovenijo lahko zapusti z veljavno osebno izkaznico ali veljavnim potnim listom.
(3) Državljanu EU se vstop zavrne, če:
– nima veljavne osebne izkaznice ali veljavnega potnega lista;
– še ni potekel čas, za katerega mu je prepovedan vstop v državo;
– bi njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji pomenilo nevarnost za javni red, varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, posredovanjem mamil ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj;
– prihaja z območij, kjer razsajajo nalezljive bolezni z možnostjo epidemije, navedene v mednarodnih zdravstvenih pravilih Svetovne zdravstvene organizacije, oziroma z območij, kjer razsajajo nalezljive bolezni, ki bi lahko ogrozile zdravje ljudi in za katere je v skladu z zakonom, ki ureja nalezljive bolezni, treba sprejeti predpisane ukrepe.
(4) O zavrnitvi vstopa odloča organ mejne kontrole v skladu z navodilom, ki ga glede obstoja razlogov iz prejšnjega odstavka izda minister, pristojen za notranje zadeve.
(5) Zoper zavrnitev vstopa se lahko državljan EU pritoži v osmih dneh. O pritožbi odloča ministrstvo, pristojno za notranje zadeve. Pritožba ne zadrži izvršitve.

93.c člen

(prijava prebivanja)

(1) Državljan EU, ki pride v Republiko Slovenijo z veljavno osebno izkaznico ali veljavnim potnim listom, lahko prebiva na območju Republike Slovenije brez prijave prebivanja tri mesece od dneva vstopa v državo. Če želi na območju Republike Slovenije prebivati dlje kot tri mesece, mora pred pretekom trimesečnega dovoljenega prebivanja pri upravni enoti, na območju katere prebiva, prijaviti prebivanje.
(2) O vloženi prošnji za izdajo potrdila o prijavi prebivanja upravna enota državljanu EU izda potrdilo, ki mu dovoljuje prebivanje do dokončne odločitve o prošnji.
(3) Razlogi, zaradi katerih se državljanu EU lahko izda potrdilo o prijavi prebivanja, so:
– zaposlitev ali delo;
– samozaposlitev;
– izvajanje storitev;
– študij ali druge oblike izobraževanja;
– drugi razlogi.
(4) Za izdajo potrdila o prijavi prebivanja je pristojna upravna enota, na območju katere državljan EU prebiva.

93.d člen

(prijava prebivanja državljana EU zaradi zaposlitve ali dela)

(1) Državljanu EU, ki se namerava zaposliti ali delati v Republiki Sloveniji, oziroma državljanu EU, ki je zaposlen ali ki opravlja delo v Republiki Sloveniji, se lahko izda potrdilo o prijavi prebivanja, če ima:
– veljavno osebno izkaznico ali veljavni potni list;
– potrdilo delodajalca, da ga bo zaposlil, oziroma dokazilo o zaposlitvi ali opravljanju dela, kadar je že zaposlen ali že opravlja delo;
– veljavno delovno dovoljenje, kadar tako določa zakon, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev.
(2) Prijava prebivanja zaradi zaposlitve ali dela državljanu EU ne preneha, če:
– mu je zaposlitev prenehala zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali nezgode;
– je brez lastne krivde ostal brez zaposlitve, ki je v Republiki Sloveniji trajala najmanj eno leto, in je prijavljen kot iskalec zaposlitve, o čemer izda potrdilo pristojni organ za zaposlovanje;
– se vključi v poklicno usposabljanje.
(3) Če je državljan EU po prenehanju dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjeni za določen čas, krajši od enega leta, prijavljen kot brezposelna oseba ali če je v prvih dvanajstih mesecih dela v Republiki Sloveniji brez lastne krivde ostal brez zaposlitve in je prijavljen kot iskalec zaposlitve, mu prijava prebivanja preneha šest mesecev po prenehanju zaposlitve, če ne izpolnjuje pogojev za izdajo potrdila iz drugega razloga.
(4) Določbe tega člena veljajo tudi za državljana EU, ki v Republiki Sloveniji opravlja sezonsko delo, in za državljana EU, ki je v delovnem razmerju pri delodajalcu iz druge države članice Evropske unije in v Republiki Sloveniji izvaja dela na podlagi pogodbe med tujim izvajalcem in naročnikom iz Republike Slovenije, kateri mora poleg dokazil iz prvega odstavka tega člena imeti tudi dokazilo o napotitvi na delo v Republiko Slovenijo zaradi izvedbe del po pogodbi med tujim izvajalcem in domačim naročnikom.

93.e člen

(prijava prebivanja državljana EU, ki opravlja delo kot samozaposlena oseba ali izvaja storitve)

Državljanu EU, ki v Republiki Sloveniji opravlja delo kot samozaposlena oseba ali izvaja storitve, se lahko izda potrdilo o prijavi prebivanja, če ima:
– veljavno osebno izkaznico ali veljavni potni list;
– dokazilo, da gre za samozaposleno osebo oziroma za izvajalca storitve;
– veljavno delovno dovoljenje, kadar tako določa zakon, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev.

93.f člen

(prijava prebivanja državljana EU zaradi študija)

Državljanu EU, ki želi študirati v Republiki Sloveniji oziroma se v Republiki Sloveniji izobraževati, se lahko izda potrdilo o prijavi prebivanja, če ima:
– veljavno osebno izkaznico ali veljavni potni list;
– dokazilo o sprejemu na študij ali drugo obliko izobraževanja, ki ga izda izobraževalna ustanova, oziroma potrdilo državnega organa, pristojnega za izvajanje mednarodnega ali bilateralnega sporazuma, ali potrdilo, ki ga izda od države pooblaščena organizacija, ki je odgovorna za izvajanje določenega programa;
– zadostna sredstva za preživljanje, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji, pri čemer kot dokaz o zagotovljenih zadostnih sredstvih zadošča študentova izjava;
– ustrezno zdravstveno zavarovanje.

93.g člen

(prijava prebivanja državljana EU iz drugih razlogov)

(1) Državljanu EU, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji iz drugih razlogov, se lahko izda potrdilo o prijavi prebivanja, če ima:
– veljavno osebno izkaznico ali veljavni potni list;
– zadostna sredstva za preživljanje, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji;
– ustrezno zdravstveno zavarovanje.
(2) S pogodbo, s katero državljanu EU druga fizična ali pravna oseba izplačuje določen znesek za preživljanje, lahko državljan EU dokazuje največ polovico zadostnih sredstev za preživljanje, v celoti pa le v primeru, če želi v Republiki Sloveniji prebivati zaradi združitve družine z državljanom EU ali slovenskim državljanom. Pogodba mora biti sklenjena v Republiki Sloveniji v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa.

93.h člen

(zavrnitev izdaje potrdila o prijavi prebivanja za državljana EU)

(1) Potrdilo o prijavi prebivanja se državljanu EU ne izda, če:
– ne izpolnjuje pogojev za izdajo potrdila, opredeljenih pri posameznih razlogih, zaradi katerih se potrdilo izda;
– bi njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji pomenilo nevarnost za javni red, varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, posredovanjem mamil ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj;
– se v postopku izdaje prvega potrdila ugotovi, da prihaja z območij, kjer razsajajo nalezljive bolezni z možnostjo epidemije, navedene v mednarodnih zdravstvenih pravilih Svetovne zdravstvene organizacije, oziroma z območij, kjer razsajajo nalezljive bolezni, ki bi lahko ogrozile zdravje ljudi in za katere je v skladu z zakonom, ki ureja nalezljive bolezni, treba sprejeti predpisane ukrepe;
– še ni potekel čas, za katerega mu je prepovedan vstop v državo;
– se ugotovi, da v Republiki Sloveniji dela v nasprotju s predpisi, ki urejajo delovna razmerja, zaposlovanje in delo ali v nasprotju s predpisi o preprečevanju zaposlovanja in dela na črno.
(2) Če upravna enota oceni, da je za ugotavljanje razloga iz druge alinee prvega odstavka tega člena potrebno pridobiti podatke o kaznovanosti državljana EU v drugi državi članici, mora te podatke pridobiti sama.

93.i člen

(dovoljen čas prebivanja na podlagi potrdila o prijavi prebivanja in obnova potrdila)

(1) Državljanu EU, ki izpolnjuje pogoje po tem zakonu za izdajo potrdila, upravna enota izda potrdilo o prijavi prebivanja z veljavnostjo pet let oziroma za čas nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, če je ta krajši od petih let.
(2) Na prošnjo državljana EU lahko upravna enota, na območju katere državljan EU prebiva, potrdilo o prijavi prebivanja obnovi za enako časovno obdobje, kot se izda, če državljan EU izpolnjuje pogoje za izdajo potrdila.
(3) O vloženi prošnji za obnovo potrdila upravna enota državljanu EU izda potrdilo, ki mu dovoljuje prebivanje v Republiki Sloveniji do dokončne odločitve o prošnji.
(4) Državljan EU lahko v Republiki Sloveniji prebiva v času dovoljenega prebivanja.

93.j člen

(dovoljenje za stalno prebivanje za državljana EU)

(1) Dovoljenje za stalno prebivanje se lahko izda državljanu EU, ki v Republiki Sloveniji prebiva neprekinjeno pet let na podlagi potrdila o prijavi prebivanja in če ne obstaja utemeljen sum, da bi lahko njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji pomenilo nevarnost za javni red, varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije, ali ne obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, posredovanjem mamil ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj.
(2) Pogoj petletnega neprekinjenega prebivanja iz prejšnjega odstavka je izpolnjen tudi, če je bil državljan EU v tem obdobju odsoten iz Republike Slovenije:
– za največ šest mesecev na leto;
– enkrat do največ dvanajst zaporednih mesecev iz pomembnih razlogov, kot so nosečnost, rojstvo otroka, resna bolezen, študij, poklicno usposabljanje, napotitev na delo v drugo državo;
– zaradi služenja vojaškega roka.
(3) Pred iztekom roka iz prvega odstavka tega člena se lahko dovoljenje za stalno prebivanje izda državljanu EU:
– ki je slovenskega rodu;
– katerega prebivanje v Republiki Sloveniji je v interesu Republike Slovenije;
– ki je kot zaposlena ali samozaposlena oseba v Republiki Sloveniji prenehal z delom in je po predpisih Republike Slovenije upravičen do prejemanja starostne pokojnine;
– ki je bil v Republiki Sloveniji zadnjih dvanajst mesecev zaposlen in se je predčasno upokojil, če v Republiki Sloveniji neprekinjeno prebiva več kot tri leta na podlagi potrdila o prijavi prebivanja;
– ki je bil v Republiki Sloveniji zaposlen ali je opravljal dela kot samozaposlena oseba in je prenehal z delom zaradi trajne nezmožnosti za delo, če v Republiki Sloveniji neprekinjeno prebiva več kot dve leti na podlagi potrdila o prijavi prebivanja, kadar pa je trajna nezmožnost za delo posledica nezgode pri delu ali poklicne bolezni in je v Republiki Sloveniji upravičen do invalidske pokojnine, dolžina prebivanja ni pogoj;
– ki se kot zaposlena ali samozaposlena oseba po treh letih nepretrgane zaposlitve ali opravljanja dela kot samozaposlena oseba in neprekinjenega prebivanja v Republiki Sloveniji na podlagi potrdila o prijavi prebivanja zaposli v drugi državi članici Evropske unije in se vsak dan ali vsaj enkrat tedensko vrača v Republiko Slovenijo;
– ki je družinski član slovenskega državljana ali družinski član državljana EU ali tujca, ki ima v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje, če v Republiki Sloveniji najmanj dve leti neprekinjeno prebiva na podlagi potrdila o prijavi prebivanja.
(4) Državljanu EU iz tretje, četrte in pete alinee prejšnjega odstavka, katerega zakonec, s katerim skupaj prebivata v Republiki Sloveniji, je imel državljanstvo Republike Slovenije, ki mu je prenehalo po sklenitvi zakonske zveze, se dovoljenje za stalno prebivanje lahko izda ne glede na dolžino prebivanja in zaposlitve v Republiki Sloveniji.
(5) Za sprejem prošnje in izdajo dovoljenja za stalno prebivanje državljanu EU je pristojna upravna enota, na območju katere državljan EU prebiva.
(6) Dovoljenje za stalno prebivanje se državljanu EU izda za neomejeno časovno obdobje.

93.k člen

(družinski člani državljana EU in družinski člani slovenskega državljana)

(1) Družinski člani državljana EU in družinski člani slovenskega državljana (v nadaljnjem besedilu: družinski član) po tem zakonu so:
– zakonec;
– neporočeni otroci do dopolnjenega 21 leta starosti;
– neporočeni otroci zakonca do dopolnjenega 21 leta starosti;
– neporočeni otroci, starejši od 21 let, in starši, katere je državljan EU ali slovenski državljan po zakonu države, katere državljan je, dolžan preživljati;
– neporočeni otroci, starejši od 21 let, in starši zakonca, ki jih je zakonec državljana EU ali slovenskega državljana po zakonu države, katere državljan je, dolžan preživljati;
– starši državljana EU in slovenskega državljana do njegovega 21 leta starosti.
Izjemoma lahko pristojni organ, po prostem preudarku, za družinskega člana šteje tudi drugega sorodnika, če posebne okoliščine govorijo v prid združitvi družine v Republiki Sloveniji.
(2) Družinski član, ki je državljan države članice Evropske unije, lahko vstopi v Republiko Slovenijo z veljavno osebno izkaznico ali veljavnim potnim listom in za vstop ne potrebuje dovoljenja za vstop ne glede na namen prebivanja v Republiki Sloveniji.
(3) Družinski član, ki ni državljan države članice Evropske unije, lahko zaradi združitve družine z državljanom EU ali slovenskim državljanom vstopi v Republiko Slovenijo z veljavnim potnim listom, v katerem je vizum, razen če je državljan države, s katero je Republika Slovenija ukinila vizume, ali z veljavnim potnim listom in dovoljenjem za prebivanje, izdanim s strani druge države članice Evropske unije, razen če z mednarodno pogodbo ni določeno drugače.
(4) Družinskemu članu se vstop zavrne, če:
– nima ustreznega dokumenta oziroma dovoljenja iz drugega ali tretjega odstavka tega člena;
– še ni potekel čas, za katerega mu je prepovedan vstop v državo;
– bi njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji pomenilo nevarnost za javni red, varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, posredovanjem mamil ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj;
– prihaja z območij, kjer razsajajo nalezljive oziroma kužne bolezni, in nima dokazila o vakcinaciji;
– prihaja z območij, kjer razsajajo nalezljive bolezni z možnostjo epidemije, navedene v mednarodnih zdravstvenih pravilih Svetovne zdravstvene organizacije, oziroma z območij, kjer razsajajo nalezljive bolezni, ki bi lahko ogrozile zdravje ljudi in za katere je v skladu z zakonom, ki ureja nalezljive bolezni, treba sprejeti predpisane ukrepe.
(5) O zavrnitvi vstopa odloča organ mejne kontrole v skladu z navodilom, ki ga glede obstoja razlogov iz prejšnjega odstavka izda minister, pristojen za notranje zadeve.
(6) Zoper zavrnitev vstopa se lahko družinski član pritoži v osmih dneh. O pritožbi odloča ministrstvo, pristojno za notranje zadeve. Pritožba ne zadrži izvršitve.
(7) Družinski član, ki je v Republiko Slovenijo vstopil na podlagi veljavne osebne izkaznice, potnega lista ali potnega lista in dovoljenja za prebivanje, izdanega s strani druge države članice Evropske unije, lahko prebiva na območju Republike Slovenije brez dovoljenja za prebivanje tri mesece od dneva vstopa v državo oziroma do poteka veljavnosti dovoljenja, če je ta krajša, družinski član, ki je v Republiko Slovenijo vstopil z vizumom za vstop, pa do poteka veljavnosti vizuma.
(8) Če želi družinski član, ki ni državljan države članice Evropske unije, zaradi združitve oziroma ohranitve družine z državljanom EU ali slovenskim državljanom na območju Republike Slovenije prebivati dlje, kot je dovoljeno po prejšnjem odstavku, mora pred pretekom dovoljenega prebivanja on sam oziroma njegov zakoniti zastopnik ali državljan EU oziroma slovenski državljan pri upravni enoti, na območju katere družinski član prebiva, zaprositi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana državljana EU.
(9) O vloženi prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje upravna enota družinskemu članu izda potrdilo, ki velja kot dovoljenje za začasno prebivanje, do dokončne odločitve o prošnji.

93.l člen

(dovoljenje za začasno prebivanje za družinskega člana)

(1) Dovoljenje za začasno prebivanje se družinskemu članu, ki ni državljan EU, lahko izda, če:
– je družinski član državljana EU, ki v Republiki Sloveniji prebiva na podlagi izdanega potrdila o prijavi prebivanja, ali slovenskega državljana, ki ima v Republiki Sloveniji prijavljeno prebivališče;
– ima veljavno osebno izkaznico ali veljavni potni list;
– ima zagotovljena zadostna sredstva za preživljanje, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji;
– ima ustrezno zdravstveno zavarovanje;
– je v Republiko Slovenijo vstopil v skladu z določbami tega zakona;
– se ne ugotovi, da je bila zakonska zveza sklenjena izključno ali predvsem z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje;
– niso podani razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz druge, tretje, četrte ali pete alinee prvega odstavka 93.h člena tega zakona.
(2) Če se zagotovljena sredstva za preživljanje iz prejšnjega odstavka dokazujejo s pogodbo, s katero družinskemu članu ali državljanu EU oziroma slovenskemu državljanu, ki je družinskega člana dolžan preživljati, druga fizična ali pravna oseba izplačuje določen znesek za preživljanje, mora biti pogodba sklenjena v Republiki Sloveniji v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Z navedeno pogodbo lahko družinski član v celoti dokaže zagotovljena sredstva za preživljanje.
(3) Dovoljenje za začasno prebivanje se družinskemu članu izda z enako veljavnostjo, kot je izdano potrdilo o prijavi prebivanja državljanu EU, družinskemu članu slovenskega državljana pa z veljavnostjo pet let. Neporočenim otrokom mlajšim od 21 let in staršem državljana EU ali slovenskega državljana, ki je mlajši od 21 let, se dovoljenje za začasno prebivanje za družinskega člana ne more izdati za daljši čas od otrokovega dopolnjenega 21. leta starosti. Za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana je pristojna upravna enota, na območju katere družinski član prebiva.
(4) Dovoljenje za začasno prebivanje, izdano družinskemu članu, se vroči družinskemu članu osebno oziroma njegovemu zakonitemu zastopniku.
(5) Družinskemu članu, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, se lahko dovoljenje podaljša pod enakimi pogoji, kot se izda. Za podaljšanje dovoljenja je potrebno zaprositi pred pretekom dovoljenja pri upravni enoti, na območju katere družinski član prebiva.
(6) O vloženi prošnji za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje upravna enota družinskemu članu izda potrdilo, ki velja kot dovoljenje za začasno prebivanje do dokončne odločitve o prošnji.

93.m člen

(ohranitev dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana)

(1) Dovoljenje za začasno prebivanje, izdano družinskemu članu v primeru smrti državljana EU ali slovenskega državljana, s katerim je družinski član v Republiki Sloveniji prebival najmanj eno leto, ostane v veljavi, če ima družinski član zagotovljena zadostna sredstva za preživljanje in ustrezno zdravstveno zavarovanje.
(2) Zaradi razveze ali razveljavitve zakonske zveze dovoljenje za začasno prebivanje, izdano zakoncu državljana EU ali slovenskega državljana, ki ima zagotovljena zadostna sredstva za preživljanje in ustrezno zdravstveno zavarovanje, ostane v veljavi v naslednjih primerih:
– če je zakonska zveza trajala najmanj tri leta, od tega eno leto v Republiki Sloveniji;
– zaradi izvrševanja roditeljske pravice nad otroki državljana EU ali slovenskega državljana, ki so mu dani v varstvo in vzgojo;
– zaradi izvrševanja roditeljske pravice nad otroki, ki prebivajo v Republiki Sloveniji in so bili dani v varstvo in vzgojo drugemu roditelju;
– če je bil v času trajanja zakonske zveze žrtev družinskega nasilja.
(3) V primeru iz prvega in drugega odstavka tega člena se lahko družinskemu članu, ki ima veljavno osebno izkaznico ali veljavni potni list, zagotovljena zadostna sredstva za preživljanje in ustrezno zdravstveno zavarovanje in če ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz druge, četrte ali pete alinee prvega odstavka 93.h člena tega zakona, dovoljenje za začasno prebivanje podaljša z veljavnostjo pet let oziroma za čas nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, če je ta krajši od petih let.

93.n člen

(dovoljenje za stalno prebivanje za družinskega člana, ki ni državljan EU)

(1) Dovoljenje za stalno prebivanje se lahko izda družinskemu članu, ki ni državljan EU, če v Republiki Sloveniji prebiva neprekinjeno pet let na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in izpolnjuje pogoje, določene s tem zakonom za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje.
(2) Družinskemu članu državljana EU, ki ima dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, in družinskemu članu slovenskega državljana se lahko dovoljenje za stalno prebivanje izda po dveh letih neprekinjenega prebivanja v Republiki Sloveniji, na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje.
(3) Družinskemu članu iz 93.m člena tega zakona se lahko izda dovoljenje za stalno prebivanje, če v Republiki Sloveniji prebiva neprekinjeno pet let na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, če ima veljavno osebno izkaznico ali veljavni potni list, zagotovljena zadostna sredstva za preživljanje in ustrezno zdravstveno zavarovanje in če ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz druge, četrte ali pete alinee prvega odstavka 93.h člena tega zakona.
(4) Če je državljan EU umrl v času, ko je v Republiki Sloveniji prebival na podlagi potrdila o prijavi prebivanja in ko je bil v Republiki Sloveniji zaposlen ali je opravljal delo kot samozaposlena oseba, vendar še ni pridobil dovoljenja za stalno prebivanje, se njegovim družinskim članom lahko izda dovoljenje za stalno prebivanje pred iztekom roka iz prvega odstavka tega člena, če:
– je državljan EU kot zaposlena ali samozaposlena oseba v Republiki Sloveniji prebival na podlagi potrdila o prijavi prebivanja neprekinjeno dve leti pred smrtjo;
– je smrt državljana EU posledica nezgode pri delu ali poklicne bolezni, ne glede na dolžino njegovega prebivanja v Republiki Sloveniji.
(5) Zakoncu državljana EU, kateremu je državljanstvo Republike Slovenije prenehalo po sklenitvi zakonske zveze z državljanom EU in je v Republiki Sloveniji prebival skupaj z njim, se v primeru smrti državljana EU dovoljenje za stalno prebivanje lahko izda pred potekom roka iz prvega odstavka tega člena, če je državljan EU v Republiki Sloveniji prebival na podlagi potrdila o prijavi prebivanja in je bil v Republiki Sloveniji zaposlen ali samozaposlen, ne glede na dolžino prebivanja državljana EU v Republiki Sloveniji.
(6) Za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za družinskega člana lahko zaprosi državljan EU oziroma slovenski državljan ali družinski član oziroma njegov zakoniti zastopnik.
(7) Za sprejem prošnje in izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za družinskega člana je pristojna upravna enota, na območju katere družinski član prebiva.
(8) Dovoljenje za stalno prebivanje se družinskemu članu izda za neomejeno časovno obdobje.

93.o člen

(pritožba)

(1) Zoper sklep, s katerim je postopek končan, in zoper odločbo upravne enote, izdane v zadevi izdaje potrdila o prijavi prebivanja ali dovoljenja za prebivanje državljanu EU ali družinskemu članu, je dovoljena pritožba.
(2) O pritožbi odloča ministrstvo, pristojno za notranje zadeve.

93.p člen

(razveljavitev dovoljenja za začasno prebivanje družinskemu članu)

(1) Družinskemu članu se dovoljenje za začasno prebivanje lahko razveljavi, če:
– se naknadno ugotovi, da so obstajali razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja;
– naknadno nastopijo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja.
(2) Dovoljenje za začasno prebivanje razveljavi upravna enota, ki ga je izdala, ali upravna enota, na območju katere družinski član prebiva.
(3) Zoper odločbo o razveljavitvi dovoljenja je dovoljena pritožba na ministrstvo, pristojno za notranje zadeve. Pritožba zadrži izvršitev.

93.r člen

(prenehanje dovoljenja za začasno prebivanje družinskemu članu)

Dovoljenje za začasno prebivanje družinskemu članu preneha, če:
– poteče njegova veljavnost ali če je razveljavljeno;
– mu je odpovedano prebivanje;
– mu je izrečena pravnomočna stranska kazen izgon tujca iz države;
– se dovoljenju odpove;
– pridobi dovoljenje za stalno prebivanje ali državljanstvo Republike Slovenije;
– je v času veljavnosti dovoljenja odsoten iz Republike Slovenije več kot šest mesecev na leto;
– je v času veljavnosti dovoljenja iz Republike Slovenije enkrat odsoten več kot dvanajst zaporednih mesecev, razen če je bil odsoten iz pomembnih razlogov, kot so nosečnost, rojstvo otroka, resna bolezen, študij, poklicno usposabljanje, napotitev na delo v drugo državo ali zaradi služenja vojaškega roka;
– pred pretekom veljavnosti dovoljenja pridobi novo dovoljenje za začasno prebivanje;
– umre.

93.s člen

(prenehanje prijave prebivanja državljana EU)

(1) Državljanu EU, ki ima potrdilo o prijavi prebivanja v Republiki Sloveniji, prijava prebivanja preneha, če:
– se naknadno ugotovi, da so obstajali razlogi za zavrnitev izdaje potrdila;
– ne izpolnjuje več pogojev za izdajo potrdila iz istega ali drugega razloga, zaradi katerega je bilo potrdilo izdano;
– se pravici do prebivanja odpove.
(2) O prenehanju prijave prebivanja odloča upravna enota, ki je izdala potrdilo o prijavi prebivanja, ali upravna enota, na območju katere državljan EU prebiva.
(3) O prenehanju prijave prebivanja iz prvega odstavka tega člena se izda odločba, zoper katero je dovoljena pritožba na ministrstvo, pristojno za notranje zadeve. Pritožba zadrži izvršitev.
(4) Državljanu EU prijava prebivanja preneha tudi, če:
– mu je odpovedano prebivanje;
– mu je izrečena pravnomočna stranska kazen izgon tujca iz države;
– pridobi dovoljenje za stalno prebivanje ali državljanstvo Republike Slovenije;
– umre.

93.t člen

(prenehanje dovoljenja za stalno prebivanje)

Državljanu EU ali družinskemu članu dovoljenje za stalno prebivanje preneha, če:
– se izseli ali ostane izven območja Republike Slovenije neprekinjeno več kot dve leti;
– mu je izrečena pravnomočna stranska kazen izgon tujca iz države;
– mu je odpovedano prebivanje;
– pridobi državljanstvo Republike Slovenije;
– se dovoljenju odpove;
– umre;
– je namenoma dal napačne podatke o svoji istovetnosti ali druge netočne podatke ali je namenoma prikril okoliščine, ki so pomembne za izdajo dovoljenja, ali če se ugotovi, da je bila zakonska zveza sklenjena izključno ali predvsem z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje.

93.u člen

(odpoved prebivanja)

(1) Državljanu EU in družinskemu članu, ki zakonito prebiva v Republiki Sloveniji, se lahko prebivanje odpove, če obstaja utemeljen sum, da bi lahko ogrožal javni red, nacionalno varnost države ali njeno ustavno ureditev.
(2) Glede izdaje odločbe o odpovedi prebivanja in postopka se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o odpovedi prebivanja tujcu.
(3) Državljan EU in družinski član, kateremu je bilo prebivanje odpovedano in prepovedan ponoven vstop v Republiko Slovenijo za čas, daljši od treh let, lahko po treh letih od dokončnosti odločbe o odpovedi prebivanja pri upravni enoti, ki je odpovedala prebivanje, vloži prošnjo za skrajšanje roka, v katerem mu je prepovedan ponoven vstop v Republiko Slovenijo. Prošnji mora predložiti dokaze o pomembni spremembi okoliščin, na podlagi katerih je bila izdana odločba o odpovedi prebivanja. Zoper odločbo upravne enote o skrajšanju roka je dovoljena pritožba na ministrstvo, pristojno za notranje zadeve. Do pozitivne odločitve o prošnji za skrajšanje roka državljan EU ali družinski član ne sme vstopiti v Republiko Slovenijo.

93.v člen

(način izdaje, vsebina in oblika potrdila o prijavi prebivanja, dovoljenja za prebivanje, označitev prenehanja ter plačilo takse)

(1) Potrdilo o prijavi prebivanja za državljana EU, dovoljenje za začasno in stalno prebivanje za družinskega člana in dovoljenje za stalno prebivanje za državljana EU se izda v obliki izkaznice.
(2) Potrdilo o prijavi prebivanja in dovoljenje za prebivanje iz prejšnjega odstavka mora vsebovati fotografijo osebe, kateri je izdano, in podatke:
– o vrsti dovoljenja;
– o roku veljavnosti in
– priimek in ime, državljanstvo, spol in datum rojstva osebe, kateri je potrdilo ali dovoljenje izdano.
(3) Način izdaje, vsebino in obliko potrdila o prijavi prebivanja in dovoljenja za prebivanje ter način označitve prenehanja predpiše minister, pristojen za notranje zadeve.
(4) V postopku izdaje potrdila o prijavi prebivanja, dovoljenja za stalno prebivanje za državljana EU in dovoljenja za začasno in stalno prebivanje za njegovega družinskega člana se plača upravna taksa v višini, kot se po zakonu, ki ureja plačevanje upravnih taks, plača v postopku izdaje osebne izkaznice za državljana Republike Slovenije z veljavnostjo desetih let.
(5) Podjetje ali organ, pooblaščen za izdelavo izkaznice iz prvega odstavka tega člena, sme osebne podatke iz drugega odstavka tega člena uporabljati za potrebe vpisa podatkov na obrazec potrdila ali dovoljenja in jih mora v 30 dneh po uporabi uničiti.

93.z člen

(prisilna odstranitev)

(1) Državljan EU in družinski član, ki ne zapusti Republike Slovenije prostovoljno, se iz države prisilno odstrani, če:
– mu je izrečena pravnomočna stranska kazen izgona tujca iz države;
– mu je odpovedano prebivanje;
– mu je zavrnjena izdaja potrdila o prijavi prebivanja ali dovoljenja za prebivanje zaradi nevarnosti za javni red, varnost države ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstoja suma, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, posredovanjem mamil ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj;
– mu je zavrnjena izdaja prvega potrdila o prijavi prebivanja ali prvega dovoljenja za začasno prebivanje zaradi nevarnosti za javno zdravje iz tretje alinee prvega odstavka 93.h člena tega zakona.
(2) Glede postopka prisilne odstranitve se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o prisilni odstranitvi tujca.

93.aa člen

(evidence)

Evidence o izdanih potrdilih o prijavi prebivanja in dovoljenjih za prebivanje, izdanih državljanom EU in družinskim članom, se vodijo v skladu z določbami tega zakona, ki urejajo vodenje evidenc.

93.ab člen

(prijava prebivališča)

(1) Državljan EU, kateremu je izdano potrdilo o prijavi prebivanja, in družinski član, kateremu je izdano dovoljenje za začasno prebivanje, mora v Republiki Sloveniji prijaviti začasno prebivališče v skladu z zakonom, ki ureja prijavo prebivališča.
(2) Državljan EU, kateremu je izdano dovoljenje za stalno prebivanje in družinski član, kateremu je izdano dovoljenje za stalno prebivanje, mora v Republiki Sloveniji prijaviti stalno prebivališče v skladu z zakonom, ki ureja prijavo prebivališča.

93.ac člen

(izkazovanje istovetnosti)

Glede izkazovanja istovetnosti državljana EU in družinskega člana ter dokazovanja pravice do vstopa in prebivanja v Republiki Sloveniji se smiselno uporabljajo določbe 75. člena tega zakona.

XIII. POGLAVJE KAZENSKE DOLOČBE

94. člen

(prenehal veljati)

95. člen

(1) Z globo od 3.500 do 6.200 eurov za vsakega pripeljanega tujca se kaznuje za prekršek pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki pri opravljanju svoje dejavnosti pripelje tujca na državno mejo ali ozemlje Republike Slovenije po kopenski, zračni ali vodni poti brez ustrezne listine in vstopnega dovoljenja, če to dovoljenje kot državljan določene države potrebuje (prvi odstavek 24. člena).
(2) Z globo od 200 do 1.000 eurov se za vsakega pripeljanega tujca kaznuje za prekršek tudi odgovorna oseba pravne osebe, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.
(3) Z globo od 3.000 do 10.000 eurov se za vsakega tujca kaznuje pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki zanj ne zagotovi nastanitve oziroma ne krije stroškov bivanja ali vrnitve v matično državo, za kar je dal jamstvo z garantnim pismom ali če zanj ne krije stroškov nastanitve v centru za tujce ali v azilnem domu ali stroškov odstranitve iz države (drugi odstavek 19.b člena).
(4) Z globo od 400 do 2.000 eurov se kaznuje za prekršek fizična oseba, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.

96. člen

Z globo od 400 do 1.200 eurov se kaznuje za prekršek tujec, če:
1. nima veljavne potne listine (7. člen);
2. nima dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo (8. člen);
3. ne zapusti države ali območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v roku, za katerega mu je prebivanje dovoljeno (13. člen);
4. dovoljenja v določenem roku po prenehanju ne vrne pristojnemu organu (tretji odstavek 46. člena);
5. ne naznani pogrešitve dovoljenja za prebivanje (prvi in drugi odstavek 46.a člena);
6. uporablja osebno ime v nasprotju z zakonom (74. člen);
7. ne prijavi izgube, tatvine ali druge odtujitve potne oziroma druge listine (peti odstavek 75. člena);
8. posodi svojo potno oziroma drugo listino drugi osebi ali uporabi tuje listine kot svoje (četrti odstavek 75. člena);
9. ne naznani pogrešitve potnega lista za tujca (prvi in drugi odstavek 79.a člena).

97. člen

Z globo 400 eurov se takoj na kraju prekrška kaznuje tujec, če:
1. poskusi zapustiti državo v nasprotju z 12. členom tega zakona;
2. nemudoma ne zapusti države, ko mu je vizum razveljavljen (četrti odstavek 22. člena);
3. na zahtevo policista ne pokaže dovoljenja, s katerim dokazuje zakonitost bivanja in vstopa v državo (tretji odstavek 75. člena);
4. na zahtevo policista ne izkaže svoje istovetnosti (drugi odstavek 75. člena).

98. člen

Z globo od 500 do 1.200 eurov se kaznuje za prekršek tujec, če:
1. nedovoljeno vstopi v Republiko Slovenijo (11. člen);
2. prebiva v Republiki Sloveniji v nasprotju z namenom, za katerega mu je bilo izdano dovoljenje za prebivanje (peti odstavek 30. člena);
3. nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji (47. člen).

99. člen

(1) Z globo od 2.000 do 4.500 eurov se kaznuje za prekršek posameznik, ki omogoči ali pomaga ali poskusi omogočiti ali pomagati tujcu, da vstopi, potuje v tranzitu ali prebiva na ozemlju Republike Slovenije v nasprotju s prvim ali drugim odstavkom 13.a člena tega zakona.
(2) Z globo od 2.000 do 4.500 eurov se kaznuje za prekršek posameznik, ki drugemu omogoči ali pomaga ali poskusi omogočiti ali pomagati, da tujec vstopi, potuje v tranzitu ali prebiva na ozemlju Republike Slovenije v nasprotju s prvim ali drugim odstavkom 13.a člena tega zakona.
(3) Z globo od 3.000 do 15.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, ki stori prekršek iz prvega in drugega odstavka tega člena.
(4) Z globo od 1.000 do 4.000 eurov se kaznuje za prekršek odgovorna oseba pravne osebe, ki stori prekršek iz prvega in drugega odstavka tega člena.

99.a člen

(1) Z globo od 500 do 1.200 eurov se kaznuje za prekršek posameznik, ki je državljan EU, njegov družinski član ali družinski član slovenskega državljana, če:
– vstopi v Republiko Slovenijo brez listine, potrebne za vstop;
– vstopi v Republiko Slovenijo, čeprav mu je bil vstop zavrnjen;
– vstopi v Republiko Slovenijo, čeprav še ni potekel čas, za katerega mu je prepovedan vstop v državo;
– ostane v Republiki Sloveniji po poteku dovoljenega prebivanja.
(2) Z globo od 100 do 400 eurov se kaznuje za prekršek posameznik, ki je državljan EU, njegov družinski član ali družinski član slovenskega državljana, če ne prijavi izgube, tatvine ali druge odtujitve potnega lista oziroma druge listine (peti odstavek 75. člena).
(3) Z globo od 200 do 830 evrov se kaznuje za prekršek posameznik, ki je državljan EU, njegov družinski član ali družinski član slovenskega državljana, če:
– na zahtevo policista ne izkaže svoje istovetnosti (drugi odstavek 75. člena);
– na zahtevo policista ne pokaže potrdila ali dovoljenja, s katerim dokazuje zakonitost bivanja in vstopa v državo (tretji odstavek 75. člena);
– posodi svoj potni list oziroma drugo listino drugi osebi ali uporabi tujo listino kot svojo (četrti odstavek 75. člena).
Zakon o tujcih – ZTuj-1 (Uradni list RS, št. 61/99) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:

XIV. POGLAVJE PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

I.

100. člen

(črtan)

II.

Druge določbe

101. člen

Vlada Republike Slovenije v enem letu po uveljavitvi tega zakona sprejme uredbo iz drugega odstavka 6. člena in četrtega odstavka 7. člena, tretjega odstavka 14. člena in šestega odstavka 15. člena, drugega odstavka 17. člena, petega odstavka 32. člena in šestega odstavka 100. člena tega zakona.

102. člen

(1) Minister, pristojen za notranje zadeve, izda v enem letu po uveljavitvi tega zakona predpise za njegovo izvrševanje iz drugega in tretjega odstavka 9. člena, četrtega odstavka 19. člena, tretjega odstavka 20. člena, tretjega odstavka 21. člena, tretjega odstavka 22. člena, tretjega odstavka 29. člena, četrtega odstavka 46. člena, šestega odstavka 49. člena in četrtega odstavka 59. člena tega zakona.
(2) Glede vprašanj, ki spadajo v delovno področje ministrstva, pristojnega za delo, družino in socialne zadeve ali ministrstva, pristojnega za zunanje zadeve, izda predpise v soglasju z ministrstvom, pristojnim za delo, družino in socialne zadeve, oziroma ministrstvom, pristojnim za zunanje zadeve.
(3) Minister, pristojen za notranje zadeve, v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona predpiše:
– obrazce za listine, ki se izdajajo po tem zakonu,
– postopek in način izdaje posameznih listin,
– ceno za posamezne obrazce.

103. člen

Z dnem, ko začne veljati ta zakon, preneha veljati Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97, 50/98 – odločba US in 14/99 – odločba US).

104. člen

Postopki, ki so se začeli po določbah Zakona o tujcih iz prejšnjega člena, se nadaljujejo po tem zakonu, če je to za prizadete ugodnejše.

105. člen

Vizumi in dovoljenja za prebivanje, ki so bili izdani po prejšnjem zakonu, ostanejo v veljavi.

106. člen

Do izdaje predpisov na podlagi tega zakona se še naprej uporabljajo predpisi, izdani na podlagi Zakona o tujcih, če niso v nasprotju s tem zakonom.

107. člen

Z dnem, ko začne veljati ta zakon, preneha z delom Prehodni dom za tujce. Naloge Prehodnega doma za izvrševanje tega zakona prevzame center, naloge za izvrševanje Zakona o azilu pa Azilni dom.

108. člen

Z dnem, ko začne veljati ta zakon, se morajo glede vprašanj, ki jih ureja, z njim uskladiti drugi zakoni in na njihovi podlagi izdani predpisi.

109. člen

Ta zakon prične veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih – ZTuj-1A (Uradni list RS, št. 87/02) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:

72. člen

Postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, se nadaljujejo po dosedanjih določbah Zakona o tujcih.

73. člen

(1) Upravne enote pričnejo z izdajo dovoljenj za stalno prebivanje šest mesecev po uveljavitvi tega zakona.
(2) Do roka, navedenega v prvem odstavku, se za izdajo dovoljenj za stalno prebivanje uporablja dosedanja ureditev.
(3) Določbe členov povezane z izdajanjem vizumov in dovoljenj za prebivanje, ki morajo vsebovati fotografijo, se pričnejo uporabljati pet let po začetku veljavnosti tega zakona. V navedenem roku mora minister, pristojen za notranje zadeve, uskladiti predpis iz tretjega odstavka 21. člena, ki določa vsebino in format vizuma ter predpis iz četrtega odstavka 46. člena, ki določa vsebino, obliko in način izdaje dovoljenja za prebivanje ter način in označitev razveljavitve oziroma prenehanja dovoljenja za prebivanje.

74. člen

Ta zakon začne veljati trideseti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih – ZTuj-1B (Uradni list RS, št. 93/05) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:

PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

31. člen

(1) Postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, se nadaljujejo po tem zakonu, če je to za stranko ugodnejše.
(2) Dovoljenje za prebivanje, izdano državljanu Evropskega gospodarskega prostora in njegovemu družinskemu članu pred uveljavitvijo tega zakona, ostane v veljavi do poteka veljavnosti dovoljenja.
(3) Državljan EU, ki v Republiki Sloveniji prebiva na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, izdanim pred uveljavitvijo tega zakona, lahko v roku treh mesecev od uveljavitve tega zakona pri upravni enoti, ki je dovoljenje izdala, zaprosi za izdajo potrdila o prijavi prebivanja, če je to zanj ugodnejše.

32. člen

(1) Minister, pristojen za notranje zadeve, v soglasju z ministrom, pristojnim za zunanje zadeve, predpiše obrazec potnega lista za tujca.
(2) Do izdaje predpisa iz prvega odstavka tega člena se potni list za tujca izdaja na obrazcu, določenem v Pravilniku o načinu izvajanja zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 19/91-I in 52/94).
(3) Potni list za tujca, izdan na obrazcu v skladu s Pravilnikom o načinu izvajanja zakona o tujcih, se lahko uporablja do izteka njegove veljavnosti.
(4) Do začetka izdajanja potrdila o prijavi prebivanja in dovoljenja za prebivanje v predpisani obliki iz 93.v člena tega zakona se potrdilo o prijavi prebivanja in dovoljenje za prebivanje izda z odločbo.
(5) Minister, pristojen za notranje zadeve, izda navodilo iz drugega odstavka 50.b člena, četrtega odstavka 93.b člena in petega odstavka 93.k člena tega zakona v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.

33. člen

(1) Ta zakon začne veljati trideseti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
(2) Določbe tretjega odstavka 8. člena, drugega odstavka 13. člena in 37. člena tega zakona v delu, ki urejajo vstop in izdajo dovoljenja za prebivanje za rezidente za daljši čas iz druge države članice Evropske unije in njihove družinske člane, se začnejo uporabljati z dnem, ko začne za Republiko Slovenijo v celoti veljati Schengenska izvedbena konvencija.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih – ZTuj-1C (Uradni list RS, št. 79/06) vsebuje naslednje prehodne in končno določbo:

PREHODNE IN KONČNA DOLOČBA

38. člen

3., 4. in 24. člen tega zakona se začnejo uporabljati z dnem, ko začne v Republiki Sloveniji v celoti veljati Zakonik o schengenskih mejah.

39. člen

11. člen tega zakona se začne uporabljati z dnem, ko začnejo v Republiki Sloveniji veljati predpisi, ki urejajo raziskovalno in razvojno dejavnost, usklajeni z Direktivo Sveta 2005/71/ES z dne 12. oktobra 2005 o posebnem postopku za dodelitev vstopa državljanom tretjih držav za namene znanstvenega raziskovanja (UL L št. 289, 3. 11. 2005, str. 15), razen v delu, ki ureja možnost vstopa raziskovalca v Republiko Slovenijo na podlagi dovoljenja za prebivanje, izdanega v drugi državi članici Evropske unije in vložitve prošnje za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje po prihodu raziskovalca v Republiko Slovenijo, ki se začne uporabljati, ko začne za Republiko Slovenijo v celoti veljati Schengenska izvedbena konvencija.

40. člen

Ta zakon začne veljati trideseti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih – ZTuj-1D (Uradni list RS, št. 44/08) vsebuje naslednje prehodne in končno določbo:

PREHODNE IN KONČNA DOLOČBA

32. člen

(1) Minister, pristojen za notranje zadeve, izda predpis iz tretjega odstavka 80.a člena zakona v roku enega leta po uveljavitvi tega zakona.
(2) Do začetka izdajanja dovoljenja za prebivanje v predpisani obliki iz 80.a člena zakona, se dovoljenje za prebivanje izda z odločbo.

33. člen

18. člen tega zakona se začne uporabljati z vzpostavitvijo tehničnih in tehnoloških možnosti za javno objavo podatkov na enotnem državnem portalu e-uprava, vendar najkasneje 1. oktobra 2009. Do tedaj se še naprej uporabljata četrti in peti odstavek 79.a člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 107/06 – uradno prečiščeno besedilo in 111/07 – ZPPreb-B).

34. člen

Ta zakon začne veljati trideseti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih – ZTuj-1E (Uradni list RS, št. 41/09) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:

Prehodne in končne določbe

22. člen

Osmi odstavek 38.a člena, šesti odstavek 49. člena, 80. člen, deveti odstavek 85. člena in 90. člen Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 71/08 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljnjem besedilu: zakon) se še naprej uporabljajo do dne, ko začne Republika Slovenija izdajati novo obliko dovoljenja za prebivanje kot samostojno listino, najkasneje pa do 31. decembra 2011.

23. člen

Spremenjeni četrti odstavek 26. člena, spremenjeni šesti odstavek 27. člena, spremenjeni prvi, drugi in tretji odstavek 46. člena, novi 46.a člen, spremenjen prvi, peti in šesti odstavek 75. člena, spremenjeni 81.a člen, spremenjena sedma alinea prvega odstavka in spremenjeni tretji odstavek 85. člena, spremenjena drugi in tretji odstavek ter novi četrti odstavek 86. člena ter nova četrta in peta točka 96. člena zakona se začnejo uporabljati z dnem, ko začne Republika Slovenija izdajati novo obliko dovoljenja za prebivanje kot samostojno listino, najkasneje pa 31. decembra 2011. Do tedaj se še naprej uporabljajo četrti odstavek 26. člena, šesti odstavek 27. člena, prvi, drugi in tretji odstavek 46. člena, prvi, peti in šesti odstavek 75. člena, 81.a člen, sedma alinea prvega odstavka in tretji odstavek 85. člena, drugi in tretji odstavek 86. člena ter osma točka 96. člena zakona.

24. člen

Dovoljenja za prebivanje, izdana v obliki, določeni v 46. členu zakona, ki so bila izdana do začetka izdajanja nove oblike dovoljenja za prebivanje kot samostojne listine, veljajo do poteka veljavnosti dovoljenja, razen dovoljenja za stalno prebivanje, ki se lahko uporablja še dve leti od začetka izdajanja nove oblike dovoljenja za prebivanje kot samostojne listine, v tem roku pa ga mora tujec zamenjati za samostojno listino.

25. člen

Minister, pristojen za notranje zadeve, v soglasju z ministrom, pristojnim za zunanje zadeve, izda predpis o spremembi predpisa iz novega četrtega odstavka 89. člena zakona o obrazcu potnega lista za tujca, s katero se določi tudi način zajemanja prstnih odtisov, najkasneje do 28. junija 2009.

26. člen

Spremenjeni prvi, drugi in tretji odstavek 89. člena zakona se začnejo uporabljati z uveljavitvijo predpisa o spremembi predpisa iz 25. člena tega zakona.

27. člen

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.