Spletna stran uporabljajo piškotke!

Spletna stran uporablja lastne piškotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani in nam olajšajo izboljševanje uporabniške izkušnje.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.

Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.

Skrij sporočilo!
Kaj so piškotki.

Piškotki so majhne tekstovne datoteke, ki jih vaš računalnik shrani ob prvem obisku spletne strani. Z njihovo pomočjo si spletna stran zapomni vašo napravo in nastavitve, ki ste si jih izbrali.

Če piškotke izključite, so lahko nekatere možnosti spletne strani onemogočene.
četrtek, 7.10.2010

UPRS sodba I U 39/2010 Odstop izplačane zavarovalnine fizični osebi - zavarovalnina kot izredni prihodek in davčna obravnava (DDPO, dohodnina)

  
REPUBLIKA SLOVENIJA
UPRAVNO SODIŠČE
 
Sodba Upr. sodišča, številka: I U 39/2010
Datum: 15.06.2010
 
ODSTOP IZPLAČANE ZAVAROVALNINE FIZIČNI OSEBI – Zavarovalnina kot izredni prihodek in davčna obravnava (DDPO, dohodnina)
 
 
JEDRO:

V obravnavanem primeru ni sporno, da je bila tožeča stranka (d.o.o.) v letu 2003 na podlagi zavarovalnih polic upravičena do zavarovalnine, katere izplačilo pa je, na temelju posebne izjave, odstopila fizični osebi. Tudi po mnenju sodišča omenjena zavarovalnina, v smislu določb takrat veljavnega ZDDPO in SRS, pomeni izredni prihodek tožeče stranke.
 
IZREK:

Tožba se zavrne.
Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.
 
Predmet spora:
Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Novo mesto, zavezancu za davek odmeril davek od dobička pravnih oseb za leto 2003 v znesku 6.245,63 EUR s pripadki v znesku 778,14 EUR. Odmeril mu je tudi davek od drugih prejemkov v znesku 6.939,59 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 864,60 EUR, kar vse mora biti plačano v 30 dneh. V obrazložitvi pojasnjuje, da je pri davčnem zavezancu opravil inšpekcijski nadzor davka od dobička pravnih oseb in davkov in prispevkov od plač in drugih osebnih prejemkov za obdobje leta 2003 in 2004. Pri tem je ugotovil, da je davčni zavezanec dne 21. 5. 1992 sklenil z Zavarovalnico A. d.d., polico o življenjskem zavarovanju z dodatnim nezgodnim zavarovanjem z začetkom zavarovanja 1. 11. 1991 in potekom zavarovanja 1. 11. 2003, za zavarovanca B.B. in C.C. Iz dokumentacije, pridobljene od Zavarovalnice A. d.d., je razvidno, da je pred iztekom zavarovalne dobe 29. 10. 2003 podana prijava zavarovalnega primera, v kateri zavezanec za davek prijavlja, da je 1. 11. 2003 nastopil zavarovalni primer-doživetje. V prijavi je v 2. točki podana izjava, da je prvi upravičenec zavarovanja D. d.d., v 3. točki pa navedeno, da želi izplačilo zavarovalnine na tekoči račun C.C. Dne 29. 10. 2003 je bila posebej podana pisna izjava, v kateri je podpisani D. d.d. izjavil, da se odpoveduje vsoti za doživetje po polici življenjskega zavarovanja, v korist drugega zavarovanca C.C. Pri tem davčni organ ugotavlja, da pred iztekom zavarovalne dobe ni bila izvedena sprememba sklenitvenega zavarovanja in tudi ne sprememba upravičenca. Zavarovalnica je posledično, namesto davčnemu zavezancu, izplačala zavarovalnino fizični osebi. Davčni organ je v nadaljevanju ugotovil delež plačanih zavarovalnih premij, katere je zavezanec za davek v svojih poslovnih knjigah zavedel kot odhodke. Od celotne vsote za doživetje po polici življenjskega zavarovanja, je na osnovi tako izračunanega deleža izračunal sorazmerni del v znesku 16.445,20 EUR, kar predstavlja izreden prihodek davčnega zavezanca oziroma njegovo terjatev do Zavarovalnice A. d.d. Davčni organ je zato za omenjeni znesek davčnemu zavezancu za leto 2003 povečal prihodke.
 
Dne 2. 10. 2007 je davčni organ ponovno poslal Zavarovalnici A. d.d. zahtevek za posredovanje vseh dokumentov, ki se nanašajo na zavarovalno polico št.... Tudi iz te dokumentacije je razvidno, da je upravičenec zavarovanja D. d.d. podal izjavo, v kateri se odpoveduje vsoti za doživetje po polici zavarovanja v koristi zavarovanke C.C. Tudi po tej polici pred iztekom zavarovalne dobe ni bila izvedena sprememba sklenitelja zavarovanja in tudi ne sprememba upravičenca.
 
Davčni organ je pri inšpiciranju pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja davkov od dobička pravnih oseb upošteval Zakon o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93 in naslednji, v nadaljevanju ZDDPO). Pri tem se sklicuje na njegov 8. in 9. člen. Ugotovil je, da je davčni zavezanec premalo obračunal in plačal davek od dobička pravnih oseb za leto 2003 v znesku 6.245,63 EUR. C.C. je bil izplačan znesek 14.524.052,00 SIT oziroma 60.607,80 EUR. Davčni organ je od izplačila zavarovalne vsote za doživetje izračunal sorazmerni delež, ki bi moral biti zaveden med izrednimi prihodki davčnega zavezanca in je sorazmeren znesku plačanih zavarovalnih premij, ki jih je zavezanec za davek zavedel med stroške. Ta sorazmerni znesek znaša 27.758,37 EUR. V nadaljevanju se davčni organ sklicuje na 4. alineo 1. odstavka 15. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93 in naslednji, v nadaljevanju ZDoh). Omenja še 59. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/2006 in naslednji, v nadaljevanju ZDavP-2) ter 130. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in naslednji, v nadaljevanju ZDavP). Neobračunani in neplačani davek od drugih prejemkov za prejemnico C.C. znaša 6.939,59 EUR.
 
Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo, št.... z dne 30. 11. 2009 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je bil v letu 2003, kar med strankama ni sporno, tožnik na podlagi obravnavanih zavarovalnih polic, upravičen do izplačila zavarovalnine, kar zanj po vsebini predstavlja prihodke iz 10. člena ZDDPO, ne glede na dejstvo, kdo je zavarovalne premije plačal in ne glede na dejstvo, ali je pritožnik te zavarovalne premije vključil med svoje odhodke. Pomembno v obravnavanem primeru je namreč dejstvo, da je bil pritožnik na podlagi obravnavanih pogodb upravičen do izplačila zavarovalnine, kar pomeni, da je bil dolžan, ob upoštevanju določb SRS in ZDDPO, to zavarovalnino vključiti med svoje prihodke v letu 2003. Knjiženje obravnavanih prihodkov v poslovne knjige bi moral pritožnik opraviti na podlagi upravičenja do zavarovalnine in ne na podlagi plačanih zavarovalnih premij, kot to zmotno navaja tudi prvostopni organ. Zato je povečanje prihodkov iz naslova zavarovalnine utemeljeno. Pritožbeni organ se sicer ne strinja z odločitvijo prvostopnega davčnega organa, ko je pritožniku iz povečanja prihodkov izvzel zneske plačanih premij za leto 1997 in 1998 ter od maja 1999 do leta 2003. Pravilno bi bilo namreč povečanje prihodkov iz naslova celotne zavarovalnine, do katere je bil pritožnik upravičen po obravnavani pogodbi. Relevantno dejstvo, ki je nastopilo v letu 2003, je upravičenje do izplačila zavarovalnine in dejstvo, kdo je zavarovalne premije plačal in ali jih je pritožnik knjižil v poslovne knjige ter uveljavil med davčno priznanimi odhodki.
 
V pritožbi pritožnik uveljavlja tudi novo dejstvo, da davčni organ ni nikoli dejansko ugotovil, ali je pritožnik strošek plačanih zavarovalnih premij upošteval kot davčno priznani odhodek, saj pritožnik zaradi absolutnega roka za hranjenje dokumentacije, 10 let (32. člen ZDavP-2), te dokumentacije ne hrani več. Po mnenju pritožbenega organa je imel pritožnik možnost, da dejstva, ki jih uveljavlja šele v pritožbi, navaja že v postopku na prvi stopnji. Gre namreč za gospodarsko družbo, ki jo zastopata pooblaščenki, ki sta davčni svetovalki in torej ne prava neuka stranka. Navedena dejstva so pritožbena novota, ki pa, glede na zgoraj navedeno, ne vplivajo na obravnavano odločitev.
 
Tožeča stranka v tožbi navaja, da je davčni organ glede spornih zavarovalnih polic odločil na podlagi ocene, za kar zadostuje zgolj stopnja verjetnosti. S tem pa je, po mnenju tožnice, kršil pravila postopka. Davčni organ je namreč ugotovil materialno resnico po subsidiarnem postopku, ne da bi izčrpal vse možnosti ugotavljanja dejanskega stanja z dokazi. Ključno v zadevi je dejstvo, da je davčni organ v predhodnem inšpekcijskem postopku v letu 1997 in 1998 dejansko povzročil predmet tega spora s tem, ko je toženi stranki v izogib nadaljnjim davčnim postopkom v zvezi s tem predlagal, da tožnica spremeni osnovno pogodbo, po kateri je bil primarni sklenitelj zavarovanja tožena stranka, upravičenec pa C.C. in B.B. Tožeča stranka je svetovanja organa očitno zmotno razumela, saj od leta 1999 dalje dejansko ni več plačevala premij, postala pa je upravičenka za doživetja. Glede na nesporno dejansko stanje, bi tožena stranka morala dejansko odločiti, da na dan 3. 1. 2003 vsebinsko tožnica ni imela pravne podlage za knjiženje terjatev iz naslova doživetja, brez da bi bile knjižene tudi obveznosti do osebe, ki plačuje premijo. Odločba organa druge stopnje je v tem delu zmotna, saj bi moral davčni organ uporabiti tudi določbo SRS 11.1, ki obravnavan kratkoročne dolgove, ki so prepoznane obveznosti v zvezi s financiranjem lastnih sredstev. Ker je tožena stranka kršila pravila postopka in ni ugotavljala materialne resnice, je bil posledično tudi zmotno uporabljen materialni predpis. Tudi davčni organ prve stopnje je zmotno uporabil materialni predpis, saj je povečal prihodke tožeče stranke kljub temu, da vsebinske terjatve ni mogoče vzpostaviti, ker je bil plačnik za premije B.B. in ne tožena stranka. Tožnica bi tako nesporno morala, na podlagi spremembe police, oblikovati terjatev iz naslova potencialnega zneska že v letu 1999 in ne šele v letu 2003. S tem v zvezi tožeča stranka predlaga izvedbo dokazov s sodnim izvedencem ustrezne stroke, saj je tožena stranka obravnavala terjatev v letu 2003, čeprav vsebinsko sodijo v leto 1999. Skladno z določili SRS bi morala tožnica knjižiti terjatev iz naslova potencialnega doživetja v trenutku, ko je poslovni dogodek nastal. Davčni organ je glede na navedeno kršil pravila postopka, saj je obravnaval v zadevi davčno obdobje, ki ni bilo predmet pregleda. S tem je kršil pravila postopka, saj je ravnal v nasprotju s sklepom o izvedbi inšpekcijskega pregleda oziroma je nezakonito povečal davčno osnovo. Posledično je davčni organ tudi zmotno obračunal povečanje davčne osnove za leto 2003.
 
Glede davka od osebnih prejemkov tožeča stranka pojasnjuje, da C.C. nikoli ni izplačala drugih prejemkov, temveč je zgolj izplačala sredstva po polici, za katere pa ni bilo ugotovljeno, da bi bila izplačana iz sredstev tožeče stranke. Zmotno in nepopolno ugotovljeno je tudi dejansko stanje v delu, ko organ za izplačani znesek obdavči izključno C.C. samo na podlagi izjave tožeče stranke, da se odpove izplačilu zneska iz naslova doživetja v korist C.C. Po polici sta bila namreč pred zahtevo iz prehodnega postopka po spremembah police jasno navedena upravičenca B.B. in C.C. Tudi v tem primeru bi moral organ prve stopnje ugotoviti, ali je bila zahteva iz predhodnega postopka nezakonita in da je tožeča stranka, kot tudi upravičenec, nista nikoli vsebinsko sprejeli.
 
Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo organa druge stopnje odpravi, davčni postopek pa ustavi. Tožena stranka naj tožeči stranki tudi povrne nastale stroške upravnega spora. Podrejeno pa tožeča stranka predlaga, naj naslovno sodišče izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo organu, ki je izpodbijani akt izdal v ponovni postopek.
 
Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča stranka zaradi zavrnitve odločbe vlaga tožbo iz istih razlogov, na katere je tožena stranka v izpodbijani odločbi že v celoti odgovorila. Zato predlaga zavrnitev tožbe na podlagi svojih ugotovitev ter na podlagi ugotovitev in zaključkov prvostopnega organa. V zvezi s tožbenimi ugovori, ki jih tožeča stranka navaja šele v tožbi, pa tožena stranka predlaga, da se le-ti ne upoštevajo, ker gre za tožbene novote.
 
Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama niso sporna.
 
IZREK SODBE IN OBRAZLOŽITEV
 
Tožba ni utemeljena.
 
V danem primeru med strankama ni sporno, da je bil v letu 2003 tožnik na podlagi spornih zavarovalnih polic upravičen do izplačila zavarovalnine, katere izplačilo pa je, na podlagi posebne izjave, odstopil C.C. Slednje ugotovljeno dejstvo pa je po mnenju sodišča tudi relevantno za presojo v tem upravnem sporu. Tudi po mnenju sodišča namreč omenjena zavarovalnina, v smislu takrat veljavnega ZDDPO, pomeni izredni prihodek davčnega zavezanca. Med njegove prihodke se namreč vštevajo vsi prihodki, obračunani na podlagi predpisov ali SRS, torej vsi prihodki od poslovanja, prihodki od financiranja ter izredni prihodki in to v enakih zneskih, kot so ugotovljeni v izkazu uspeha. Navedbe v tožbi, ki se na navedeno dejansko in pravno dejstvo ne nanašajo, so zato v danem primeru irelevantne. Odločitev organa prve stopnje, ki je zavzelo drugačno stališče je, glede na navedeno, dejansko v koristi tožnika, kar je ugotovil tudi pritožbeni organ, ko je zapisal, da odločbe v njemu spornem delu ne odpravlja, ker po določbi 2. odstavka 253. člena ZUP velja prepoved reformacije in peius.
 
Trditve iz tožbe, da je vzrok spora dejansko posledica predhodnega inšpekcijskega postopka pri tožeči stranki v letu 1999, ter da sta B.B. in C.C. razumela sporni polici popolnoma drugače, so nedovoljene tožbene novote iz 3. odstavka 20. člena ZUS-1. Kako sta jo razumela, pa tožeča stranka niti ne pove. Vsekakor pa bi to dejstvo, če že, najlažje zatrjevala in argumentirala B.B. in C.C. sama v posebnem postopku, ki se je vodil zoper njiju, ne pa tožnik kot pravna oseba v postopku zoper pravno osebo. Tudi izvedba dokaza z izvedencem ustrezne stroke, glede katerega tudi ni pojasnjeno, kaj konkretno naj bi preverjal, je nedopustna tožbena novota iz 3. odstavka 20. člena ZUS-1. Pri tem sodišče še ugotavlja, da iz podatkov v spisu ne izhaja utemeljenost zahteve tožeče stranke po ugotovitvi, da je bila sprememba upravičenca po spornih zavarovalnih policah v letu 1999 iz fizičnih oseb na tožečo stranko nezakonita in da jo tožeča stranka, kot tudi upravičenca, nista vsebinsko nikoli sprejela. Sprememba zgolj upravičenca v pogodbi pa je že po naravi stvari enostavna za razumevanje.
 
Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba v zvezi z odločbo organa druge stopnje pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z dejstvi, ki jih je v postopku ugotovil prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore in utemeljuje svojo odločitev. Kolikor so ugotovi, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1.
 
Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.
 
Izrek o stroških postopka temelji na določbi člena 25/4 ZUS-1.