Spletna stran uporabljajo piškotke!

Spletna stran uporablja lastne piškotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani in nam olajšajo izboljševanje uporabniške izkušnje.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.

Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.

Skrij sporočilo!
Kaj so piškotki.

Piškotki so majhne tekstovne datoteke, ki jih vaš računalnik shrani ob prvem obisku spletne strani. Z njihovo pomočjo si spletna stran zapomni vašo napravo in nastavitve, ki ste si jih izbrali.

Če piškotke izključite, so lahko nekatere možnosti spletne strani onemogočene.
četrtek, 7.10.2010

UPRS sodba I U 54/2009 Poseba davčna olajšava za VDĆ - Nezmožnost za samostojno življenje - dokazovanje in ugotovitev dejanskega stanja

  
REPUBLIKA SLOVENIJA
UPRAVNO SODIŠČE
 
Sodba Upr. sodišča, številka: I U 54/2009
Datum: 24.11.2009
 
POSEBNA DAVČNA OLAJŠAVA ZA VDČ – Nezmožnost za samostojno delo in življenje – Dokazovanje in ugotovitev dejanskega stanja
 
 
JEDRO:

Z oziroma na 158. člen ZDavP-2 bi tožnik lahko predložil tudi druga dokazila, ne le odločbe CSD, o tem, da je otrok A.A. v letu izpolnjeval pogoje za pridobitev pravic, ki jih daje ZDVDTP.
 
IZREK:

Tožbi se ugodi. Odločba Davčnega urada A., Izpostave B. št.... z dne 18. 10. 2007 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
 
Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 350 EUR in 20% DDV, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.
 
Predmet spora:

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožniku za leto 2006 odmeril dohodnino v znesku 1 251,16 EUR in mu naložil v plačilo razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v višini 30,73 EUR. Pri tem tožniku ni bila, kot izhaja iz razlogov odločbe, in o tem teče spor, priznana posebna olajšava za sina A.A., ki jo je uveljavljal v davčni napovedi kot posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane pod oznako B (za delo nezmožen otrok v skladu s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb) za prvih šest mesecev zadevnega davčnega obdobja (leta 2006). Priznana pa mu ni bila zato, ker po presoji davčnega organa prve stopnje niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje olajšave, določeni v 109. členu Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 54/04 s spr. - v nadaljevanju: ZDoh-1).
 
Pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo je drugostopni davčni organ zavrnil kot neutemeljeno. Iz razlogov izhaja, da je preveril, ali je A.A. v obdobju od januarja do junija 2006 izpolnjeval pogoje iz 2. točke prvega odstavka 108. člena, oziroma iz četrtega odstavka 109. člena ZDoh-1, ki so podlaga za priznanje povečane posebne olajšave in ki jih citira. Pri tem ugotavlja, da je A.A. v letu 2006 dopolnil 27 let in da iz navedb tožnika ni razvidno, da bi se šolal. Zato niti ni ugotavljal, ali so izpolnjeni pogoji iz 2. točke prvega odstavka 108. člena ZDoh-1. Za otroka, ki je nezmožen za delo in se mu olajšava prizna po določbah 109. člena ZDoh-1, pa se šteje samo otrok, ki mu je nezmožnost za delo ugotovljena po predpisih o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb. Da to dokaže, bi moral predložiti odločbo o statusu invalida v skladu z Zakonom o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (Uradni list SRS, št. 41/83 s spr. - v nadaljevanju: ZDVDTP), oziroma dokazila o upravičenjih, ki pripadajo fizični osebi po določbah tega zakona. Na poziv davčnega organa je Center za socialno delo B. sporočil, da s takšnimi odločbami za A.A. ne razpolagajo. Iz odločbe istega CSD o dodelitvi pravice do denarne pomoči pa izhaja, da se A.A. ne obravnava kot oseba iz ZDVDTP, ampak kot oseba, ki se je sicer usposobila za samostojno življenje in delo, ki pa dela zaradi bolezni ne more opravljati in tudi ne pridobivati sredstev, potrebnih za življenje. Zato za A.A. (tudi) pogoji iz četrtega odstavka 109. člena ZDoh-1 niso izpolnjeni, to pa pomeni, da tožnik ni upravičen do povečane posebne olajšave za njegovo vzdrževanje. Ker je iz zbranih podatkov razvidno, da je A.A. v letu 2006 prejel 615 663 SIT denarne socialne pomoči, ki je dohodek, ki vsaj delno pomaga pri vzdrževanju družinskega člana in ki obenem presega znesek olajšave za prvega vzdrževanega družinskega člana, pa tožnik ne more uveljavljati niti posebne olajšave za prvega vzdrževanega otroka (v višini 484 873,00 SIT).
 
Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povračilo stroškov postopka. Tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov in trdi, da je odločba v celoti nezakonita. Sklicuje se na določbe 2. točke prvega odstavka 108. člena ZDoh-1, po katerih se olajšava prizna za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo in ima pravico do dodatka za nego otroka v skladu z Zakonom o starševskem varstvu in družinskih prejemkih. Nobenega dvoma ni, da vzdrževani otrok tožeče stranke A.A. potrebuje posebno nego in varstvo. To izhaja iz izvedenskega mnenja invalidske komisije, po katerem A.A. ni zmožen za pridobitno delo in tudi ni bil od 15. leta dalje, kar je enako invalidnosti prve kategorije. Tožeča stranka ima zato pravico do dodatka za nego otroka v skladu z 81. členom Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih. Glede na izvedensko mnenje invalidske komisije pa se šteje tudi za vzdrževanega družinskega člana v skladu s 4. točko 109. člena ZDoh-1, po kateri se za vzdrževanega družinskega člana šteje tudi za delo nezmožen otrok v skladu s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, ne glede na starost. V ZDoh-1 se namreč v 2. točki prvega odstavka 108. člena pravice do posebne olajšave ne pogojuje s tem, da je potrebno pravico do dodatka za nego otroka tudi izkoristiti. Dovolj je obstoj pravice. Pravico pa tožeča stranka nedvomno ima, le da je v letu 2005 (pravilno: 2006) ni izkoristila. To pa ne more povzročiti izgube te pravice. Odločitev, da tožnik ni upravičen do povečane posebne olajšave, ker ni predložil odločbe CSD o priznanju dodatka za nego otroka, torej ni pravilna. Po mnenju tožeče stranke pa tudi ni razumna ugotovitev, da A.A. ni imel priznanega statusa invalida po ZDVDTP. Iz odločbe o priznani denarni pomoči izhaja, da je po mnenju invalidske komisije A.A. invalid I. kategorije. Odločbe CSD še ni izdal zato, ker ni podal zahtevka za priznanje družbenega varstva po tem zakonu, kar pa še ne pomeni, da nima pravice tega zahtevati, saj izpolnjuje pogoje iz 13. člena tega zakona. Tožnik opozarja še na določbe 158. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06 – v nadaljevanju: ZDoh-2), po katerih se ne glede na 2. točko prvega odstavka 108. člena ZDoh-1 olajšava, določena po tej točki, pri odmeri dohodnine za leti 2005 in 2006 prizna za otroka, ki je skladno s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb za delo nezmožen, ne glede na njegovo starost. Nezmožnost se po 13. členu ZDVDTP ugotavlja na podlagi mnenja komisije za razvrščanje otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju pri skupnosti socialnega skrbstva ali invalidske komisije SPIZ. Tožeča stranka z mnenjem invalidske komisije razpolaga, kar pomeni, da izpolnjuje pogoje za olajšavo tudi po navedeni zakonski določbi. Tožnik navaja še, da je Zavod za zaposlovanje dne 7. 10. 2008 izdal odločbo, s katero se A.A. prizna status invalida. V identičnem dejanskem stanju pa je tudi že odločalo naslovno sodišče in s sodbo opr. št. U 864/2007-10 tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke odpravilo.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.
 
IZREK SODBE IN OBRAZLOŽITEV
 
Tožba je utemeljena.
 
Po določbah 2. točke prvega odstavka 108. člena ZDoh-1 se posebna olajšava (v višini 1 720 800,00 SIT letno) prizna za tistega vzdrževanega otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo in ima pravico do dodatka za nego otroka v skladu z Zakonom o starševskem varstvu in družinskih prejemkih in za vzdrževanega otroka, ki ima pravico do dodatka za pomoč in postrežbo, s tem da se za uveljavljanje posebne olajšave, skladno z določbami tretjega odstavka istega člena, uporablja odločba centra za socialno delo o priznanju dodatka na nego otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu z zakonom, ki ureja starševsko varstvo in družinske prejemke ali odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije o priznanju dodatka za pomoč in postrežbo v skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Za uveljavljanje olajšave po citiranih določbah ZDoh-1 torej ni dovolj, da so ima otrok pravico do ustreznega dodatka, temveč mora biti o tem izdana ustrezna odločba. Ker tožeča stranka z odločbama iz citiranih zakonskih določb očitno ne razpolaga, je odločitev obeh davčnih organov v tem pogledu pravilna, tožbene navedbe pa neutemeljene.
 
Ni pa po presoji sodišča pravilno odločeno glede posebne olajšave na podlagi prehodnih določb 158. člena ZDoh-2, po katerih se ne glede na citirano 2. točko prvega odstavka 108. člena ZDoh-1, olajšava, določena po tej točki, pri odmeri dohodnine za leti 2005 in 2006 prizna tudi za otroka, ki je skladno s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb za delo nezmožen, ne glede na njegovo starost. S tem se, po stališču, ki ga je to sodišče že zavzelo v sodbi z opr. št. 864/2007-10 z dne 26. 6. 2008, prizna olajšava, ki jo sicer uvaja šele ta zakon (ZDoh-2 v 114. členu), tudi za predhodna davčna obdobja, ne pogojuje pa se njeno priznanje z odločbo Centra za socialno delo v skladu s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, kot to velja po rednih določbah tega zakona. Z ozirom na pomanjkljive razloge izpodbijane odločbe je zato davčni organ druge stopnje ravnal pravilno, ko je pri odločanju o pritožbi upošteval tudi citirane prehodne določbe ZDoh-2 ter v tem pogledu dopolnil postopek. Pri tem je pravilno zavzel stališče, da bi tožnik lahko v tej zvezi predložil tudi druga dokazila, ne le odločbe CSD, o tem, da je A.A. v letu 2006 izpolnjeval pogoje za pridobitev pravic, ki jih daje ZDVDTP, ter v tej zvezi pravilno presodil, da predložena odločba CSD o dodelitvi pravice do denarne pomoči izpolnjevanja teh pogojev ne izkazuje. Ni pa, v luči izpolnjevanja pogojev za pridobitev pravic po ZDVDTP, presodil, oziroma to iz odločbe vsaj ni razvidno, izvedenskega mnenja invalidske komisije pri ZPIZ, ki ga je tožnik priložil že davčni napovedi in na katero se sklicuje tudi v tožbi. Pri tem gre, kot utemeljeno opozarja tožnik v tožbi, za mnenje komisije, ki lahko daje izvid in mnenje tudi pri ugotavljanju nezmožnosti za samostojno delo in življenje in za potrebo po pomoči in postrežbi druge osebe na podlagi 13. člena ZDVDTP. Gre torej za mnenje, ki bi bilo lahko relevantno pri odločanju o pravicah po tem zakonu, s tem pa tudi za odločanje davčnih organov v konkretnem primeru. Ker mnenje ni bilo presojeno, torej ni bilo dovolj ugotovljeno dejansko stanje v zadevi. Nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pa predstavlja razlog za to, da se upravna (davčna) odločba odpravi.
 
Sodišče je zato, na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. Pristojni organ mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo. Pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.
 
O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku, skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.
 
Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanih aktov in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.