Spletna stran uporabljajo piškotke!

Spletna stran uporablja lastne piškotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani in nam olajšajo izboljševanje uporabniške izkušnje.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.

Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.

Skrij sporočilo!
Kaj so piškotki.

Piškotki so majhne tekstovne datoteke, ki jih vaš računalnik shrani ob prvem obisku spletne strani. Z njihovo pomočjo si spletna stran zapomni vašo napravo in nastavitve, ki ste si jih izbrali.

Če piškotke izključite, so lahko nekatere možnosti spletne strani onemogočene.
petek, 9.11.2012

UPORABA ZNIŽANE DAVČNE STOPNJE PRI PREVAJANJU –Dokazovanje avtorskih del

REPUBLIKA SLOVENIJA
UPRAVNO SODIŠČE
Sodba Upr. sodišča, številka: I U 1955/2010
Datum: 22.11.2011

UPORABA ZNIŽANE DAVČNE STOPNJE PRI PREVAJANJU –Dokazovanje avtorskih del

JEDRO:
Podlaga za obračun DDV po znižani davčni stopnji je račun, ki mora vsebovati vse zakonsko predpisane elemente. Računi z splošnimi opisi, da gre za prevode, brez dodatne dokumentacije, iz katere bi izhajalo ali gre za prevode kot avtorska dela ali ne, v obravnavani zadevi niso zadostna podlaga in ne predstavljajo verodostojnih listin. Na podlagi predložene dokumentacije v danem primeru tako ni bilo mogoče nesporno ugotoviti, da predstavljajo storitve prevoda, zaračunane s spornimi računi, avtorsko delo.
IZREK:
Tožba se zavrne.
Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.
Predmet spora:
Z izpodbijano odločbo je bil tožnici za leti 2001 in 2002 v drugem ponovljenem postopku dodatno odmerjen DDV v skupni višini 9.317,53 EUR (točka I izreka). Davčni organ je ugotovil, da je tožnica DDV v višini 10.616,83 EUR že plačala in da je znesek obveznosti DDV ugotovljen v ponovnem postopku v višini 745,39 EUR postal dokončen in pravnomočen (točka II izreka). Razlika med odmerjeno obveznostjo po tej odločbi in plačano znaša 553,89 EUR (točka III izreka). Tožnica ni zahtevala povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu bremenijo davčni organ (točka IV izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve (točka V izreka). Davčni organ je pri tožnici opravil drugi ponovni postopek inšpiciranja pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja DDV za obdobja od 1. 1. 2001 do 30. 9. 2002 in o ugotovitvah sestavil zapisnik, na katerega je tožnica v zakonitem roku podala pripombe. Pripombe tožnice v postopku je davčni organ povzel v obrazložitvi izpodbijane odločbe na straneh 37 do 42, 69 do 71 in 81 do 83. Povzel pa je tudi ugotovitve obeh predhodnih postopkov. Tožnica ima status samostojne ustvarjalke na področju kulture kot prevajalka in nastopa kot fizična oseba, ki je zavezanka za DDV. Naročila prejema ustno. Kot prevajalka je članica Društva znanstvenih in tehnoloških prevajalcev Slovenije, ki je njen posrednik in opravlja dela v njenem imenu in za njen račun. Tožnica naredi prevode za določenega naročnika: podjetje, banko, zavarovalnico in sodišče. Svoje storitve prevajanja tožnica zaračunava Društvu znanstvenih in tehnoloških prevajalcev Slovenije neposredno po znižani stopnji (8% oz. 8,5%) in storitev ne zaračunava naročnikom oz. plačnikom storitev. Na izdanih računih je tožnica navedla vrsto storitve, ceno, stopnjo in znesek DDV, naročnika prevoda in naročila, ter da je cena brez provizije za društvo. V letu 2001 je izdala 346 računov, v letu 2002 pa 231 računov. Vsi izdani računi so prikazani v preglednicah izdanih računov za posamezna davčna obdobja. Vrsta storitev pa je razvidna iz preglednic izdanih  računov od strani 48 do 66 obrazložitve izpodbijane odločbe. V 24. členu Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98, 17/00 odl.US, 30/01, 67/02, 30/03 odl.US, 101/03, 45/04, 75/04 odl. US, 114/04 in 108/05, v nadaljevanju ZDDV)
je opredeljena splošna stopnja DDV tj. 19 % v letu 2001 in 20 % v letu 2002. Promet, obdavčen z nižjo davčno stopnjo DDV je primeroma naveden v 25. členu ZDDV, tj. 8 % v letu 2001 in 8,5 % v letu 2002. V 8. točki 1.  odstavka 25. člena ZDDV, ki je veljal v letu 2001 in prvih 9 mesecev v letu 2002, je med drugim določeno, da se po nižji stopnji DDV (8 % oz. 8,5 %) obračunava in plačuje promet storitev „avtorskih pravic in storitev s področja književnosti, umetnosti in znanosti“. V 8. točki 1. odstavka 25. člena ZDDV, ki velja od oktobra 2002 dalje, je spremenjeno določilo, da se po nižji stopnji DDV obračunava in plačuje promet od „avtorskih pravic književnikov in skladateljev ter storitev izvajalskih umetnikov“. Davčni organ navaja določbo 5. člena
Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 21/95, 49/98 in 9/01, v nadaljevanju ZASP), ki opredeljuje avtorska dela ter 1. odstavka 7. člena ZASP, ki navaja prevode kot samostojna avtorska dela. Davčni organ v nadaljevanju navaja vsebino 10. člena in 15. člena ZASP. Avtorsko delo, kot je opredeljeno v ZASP je pravni standard. Vsebina pravnega standarda pa je materialnopravno vprašanje. Tožnica ni imela sklenjenih pogodb z naročniki in plačniki storitev. Prav tako ni imela sklenjenih pogodb z Društvom znanstvenih in tehnoloških prevajalcev Slovenije, pa tudi ni imela sklenjenih avtorskih pogodb, kot to določa 99. člen ZASP. Davčni organ je ugotovil, da so na izdanih računih glede vrste storitev, splošne in kratke navedbe
in sicer, da gre za prevajanje različnih dokumentov, strokovne literature ali pa navedbe kakšne vrste oz. področja dokumentacije se prevaja (pooblastila, obvestila, izjave, oglasi, prošnje, dopisi, navodila, okrožnice, dovoljenja, dogovori, overovitve, podpisi, sklepi, potrdila, spričevala, priznanja, potni listi, licence, certifikati, notarske listine, registracije, statuti, pogodbe, poslovni načrti, sklepi družb). Za osem izdanih računov je davčni organ naknadno prejel priloge (brošura sistem kakovosti, sodba, tarifa za bančne garancije, navodila o zdravilih), ki jih je podrobneje navedel na strani 42 izpodbijane odločbe. Davčni organ je v drugem ponovnem postopku izdal tožnici sklep o predložitvi dokumentacije 13. 10. 2009, s katerim je tožnico pozval, da naj za vsak izdani račun predloži listine, ki so bile prevajane in njihove prevode, avtorske in druge pogodbe oz. dokumentacijo, ki bi dokazovala, da je šlo pri vsakem zaračunanem prevodu za avtorska dela po določilih ZASP. Prvostopenjski davčni organ je izpodbijano odločbo izdal na podlagi napotila drugostopenjskega organa, da ni možno samo iz podatkov na računu ugotavljati ali imajo posamezni prevodi naravo avtorskih del ali ne, zato je tožnico tudi s sklepom pozval, da predloži dodatno dokumentacijo, ki pa je tožnica ni predložila. Davčni organ zgolj iz podatkov na izdanih računih ni mogel ugotoviti ali imajo posamezni prevodi naravo avtorskih del ali ne. Za vsak prevod, ki je zaračunan s spornimi računi, pa mora davčni zavezanec izkazati, da izpolnjuje vse predpostavke avtorskega dela po ZASP, da lahko uveljavlja pravico do obračuna DDV po znižani davčni stopnji 8% oz. 8,5%, v nasprotnem primeru pa je dolžan storitve obračunati po splošni davčni stopnji DDV v višini 19% oz. 20%. Tožnica je preko pooblaščenca davčnemu organu odgovorila, da je dokumentacijo že posredovala in da z drugimi listinami ne razpolaga. Davčni organ je prejel le osem prilog za izdane račune št.: 38/01, 152/01, 155/01, 166/01, 254/01, 335/01, 160/02 in 166/02. Za navedene račune je davčni organ iz prilog ugotovil, da se s temi računi zaračunavajo storitve, ki predstavljajo avtorsko delo in se po določbi 8. točke 25. člena ZDDV zaračunavajo po nižji davčni stopnji 8 % v letu 2001 in 8,5 % v letu 2002. Za preostale račune, za katere tožnica ni predložila dodatne dokumentacije, in za katere je obračunavala DDV po znižani davčni stopnji, je davčni
organ naknadno obračunal DDV po splošni, 19 % oz. 20 % davčni stopnji, kot to določa 24. člen ZDDV (kar je razvidno iz preglednice na strani 81). Na podlagi 76. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 125/08, 110/09, 1/10, 43/10 in 97/10, v nadaljevanju ZDavP-2) je breme dokazovanja na strani davčnega zavezanca. Davčni organ za zaračunane storitve prevajanja zgolj na podlagi računov brez prilog ni mogel presoditi ali gre za avtorska dela ali ne, razen za tiste, za katere je bila davčnemu organu predložena dodatna dokumentacija (osem računov). Pritožbeni organ citira določbo 25. člena ZDDV, ki navaja blago in storitve od katerih se DDV obračunava po nižji stopnji 8 %, ki se uporablja v davčnih obdobjih do 30. 9. 2002. Nato pa se uporablja znižana stopnja DDV v višini 8,5 % od avtorskih pravic in storitev s področja književnosti in umetnosti, avtorskih pravic s področja znanosti ter umetniških predmetov, zbirk in starin iz 3., 4. in 5. odstavka 48. člena tega zakona. Davčni organ navaja vsebino določbe 5. člena, 1. odstavka 7. člena in 9. člen ZASP. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ izdal sklep 13. 10. 2009, s katerim je tožnici naložil, da predloži vso dokumentacijo, povezano s poslovnimi dogodki, na podlagi katere so bili izdani obravnavani računi. Tožnica naj predloži v spornih računih navedene listine, prevode in druge pogodbe. Tožnica davčnemu organu ni predložila nobene dodatne dokumentacije, le priloge le k osmim izdanim računom, ki jih je davčni organ upošteval kot avtorska dela in priznal davčno stopnjo v znižani višini 8 % oz. 8,5 %. V zvezi z ostalimi spornimi računi pa tožnica ni predložila nobene dodatne dokumentacije, ki bi dokazovala, da imajo zaračunane storitve naravo avtorskih del. Davčni organ ni prejel nobene dokumentacije, ki bi potrjevala trditve tožnice, da gre za avtorska dela in tudi ne prevodov, za katere tožnica trdi, da imajo naravo avtorskega dela (individualne, intelektualne storitve s področja znanosti ali umetnosti). Dejstvo, da je na računih izkazan DDV z uporabo nižje davčne stopnje
iz naslova avtorskih del, ne zadošča. Na podlagi podatkov, razvidnih iz spornih računov, pa ni mogoče ugotoviti ali imajo zaračunane storitve naravo avtorskega dela ali ne. Vsak prevod pa še ne predstavlja avtorskega dela. Avtorska dela so le tisti prevodi, ki izpolnjujejo zakonsko določene kriterije, navedene v 5. členu ZASP. Tožnica pa je tista, ki bi morala dokazati, da imajo storitve, od katerih je obračunavala DDV po nižji stopnji, naravo avtorskih del, kar izhaja iz določbe 76. člena ZDavP-2. Zaslišanje stranke ne more nadomestiti manjkajočih pisnih dokazil. Ob neobstoju drugih dokazil, ki bi izpričevale naravo posameznih storitev, dodatno zaslišanje davčne zavezanke v zvezi z zaračunanimi storitvami, kot edino dokazno sredstvo v obravnavanem primeru, ne bi vplivalo na razjasnitev dejanskega stanja. Enako velja za zaslišanje izvedenca, zato je prvostopenjski organ, tožničin predlog, da se kot dokaz o naravi opravljenih storitev opravi zaslišanje, utemeljeno zavrnil. Tožnica se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in v tožbi navaja, da predstavljajo prevodi zaračunani v spornih računih, avtorsko delo in navaja določbo 7. Člena ZASP. Meni, da je le ZASP materialni predpis, ki lahko določa, katera dela so avtorsko pravno varovana, ne pa ZDDV ali davčni organ. Pri tem pa ZDDV, ki velja do 1. 10. 2002, v celoti povzema pojem avtorskega dela po ZASP. Šele s spremembo ZDDV je bilo nato to vprašanje urejeno drugače. Navaja vsebino 5. člena ZASP, ki opredeljuje avtorsko delo in poudarja, da je do 1. 10. 2002 tudi povsem pravilno obračunavala za svoje prevode DDV po znižani davčni stopnji. Tožnica meni, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo in je le za osem računov priznala, da predstavljajo prevode kot avtorska dela, za ostale račune pa ne, kar je napačno in za kar ni podane pravne podlage v nobenem drugem predpisu. Kot dokaz prilaga mnenje revizorske hiše A. d.o.o. ter članke, objavljene v  Pravni praksi št. 446/199 in Podjetje in delo št. 6/2002. Ugovarja bistveno kršitev določb postopka ter nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Meni, da so vsi njeni prevodi avtorska dela in da v ponovljenih postopkih prvostopenjski davčni organ ni izvedel dokazov, kot mu je to naložil drugostopenjski davčni organ. Tožnica je davčnemu organu predložila račune, iz katerih je bila razvidna stopnja DDV, zaračunana strankam. Sporni računi imajo tudi vse elemente iz 5. točke 1. Odstavka 34. člena ZDDV, saj vsebujejo podatke o vrsti in količini blaga oz. opravljenih storitev. Tožnica je na spornih računih navedla resnično vsebino poslovnih dogodkov, za katere se računi izdajajo. Tožena stranka pa v predhodnih davčnih postopkih ni podvomila v pravilnost takšnih podatkov. Ne drži navedba, da tožnica ni predložila dokazil, da je z računi zaračunavala strankam prevode besedil, saj je predložila dokazila za račune št.: 38/2001, 152/2001, 155/2001, 166/2001, 254/2001, 335/2001, 160/2002 in 166/2002. Dodatno je tožnica predlagala, da se jo v zvezi s prevodi zasliši, saj v nobenem predpisu tožnica ni dolžna hraniti prevedenih listin, zato jih nidolžna kot edinega dokaza predložiti davčnemu organu. Zaslišanje tožnice pa prav tako predstavlja dokazno sredstvo. Tožena stranka je tudi neupravičeno zavrnila dokazni predlog za zaslišanje izvedenca s področja intelektualne lastnine. Če bi tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje, bi ob pravilni uporabi prava morala ugotoviti, da je tožnica pravilno obračunavala DDV v primeru vseh računov, navedenih na straneh 48 do 66 zapisnika z dne 9. 12. 2009. Tožena stranka tudi nima potrebnega znanja za presojo ali je prevod avtorsko delo ali ne. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o stvari oz. podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, kakor tudi da toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka v višini, kot jo odmeri sodišče, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah iz obrazložitev prvostopenjske in drugostopenjske odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

IZREK SODBE IN OBRAZLOŽITEV
Tožba ni utemeljena.
Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta za svojo odločitev navedla tudi prave in utemeljene razloge. Zato se sodišče glede tožbenih ugovorov, ki so enaki pritožbenim, sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja: Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je bila tožnici za 8 računov, s katerimi je zaračunala storitve prevajanja, za katere je predložila ustrezne priloge, iz katerih je davčni organ lahko ugotovil, da gre za avtorska dela, kot jih opredeljuje ZASP,priznana znižana davčna stopnja DDV v višini 8% oz. 8,5% in jih sodišče ni presojalo. Za preostale račune, s katerimi je tožnica v letih 2001 in 2002 zaračunavala storitve prevajanja, pa je med strankama spor ali prevodi zaračunani s
spornimi računi predstavljajo avtorska dela, kot jih opredeljuje ZASP oziroma ali gre za uporabo znižane davčne stopnje DDV v spornem obdobju veljavnega ZDDV (24. člen ZDDV). Iz listin upravnega spisa prav tako nesporno izhaja, da gre v obravnavanem primeru za drugi ponovni postopek inšpiciranja na podlagi odločbe pritožbenega organa z dne 18. 8. 2009 in njegovega stališča, da zgolj iz podatkov na spornih računih ni mogoče ugotoviti ali imajo posamezni prevodi naravo avtorskih del ali ne. Drugih dokazov prvostopenjski organ v dotedanjem postopku ni izvajal in je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Na podlagi navedenega je nato davčni organ tožnico s sklepom 13. 10. 2009 pozval, naj predloži davčnemu organu vso dokumentacijo, povezano s spornimi računi. Sklep je tožnica prejela 15. 10. 2009, kar ni sporno. Tožnica je davčnemu organu sporočila, da z drugimi listinami ne razpolaga. Glede na navedeno je davčnemu organu predložila sporne račune z navedbo storitev, kot je razvidno iz razpredelnice na strani 48 do 67 obrazložitve izpodbijane odločbe. Zgolj iz predloženih spornih računov pa tudi po presoji sodišča ni mogoče ugotoviti ali predstavljajo prevodi, zaračunani s spornimi računi, avtorska dela ali ne. Podlaga za obračun DDV po znižani davčni stopnji je račun, ki pa mora
vsebovati vse zakonsko predpisane elemente (34. člen ZDDV). Računi z splošnimi opisi da gre za prevode, brez dodatne dokumentacije, iz katere bi izhajalo ali gre za prevode kot avtorska dela ali ne, pa v obravnavani zadevi niso zadostna podlaga in ne predstavljajo verodostojnih listin. Tožnica pa kljub pozivu davčnemu organu ni predložila druge dodatne dokumentacije, kot so avtorska pogodba, dela, ki se prevajajo oz. njihove prevode. Navedena dokumentacija je namreč osnova za dobro izvedbo posla in za varstvo pravic vseh strank, ki sodelujejo v poslu. Iz predmetnih računov tudi po presoji sodišča ni razviden natančen opis storitve oziroma ni razvidna vsebina poslovnega dogodka. Zgolj iz predloženih računov tudi po presoji sodišča ni mogoče ugotoviti narave poslovnega dogodka. Tako se sodišče v celoti strinja z ugotovitvami davčnega organa, da na podlagi predložene dokumentacije v danem primeru ni bilo mogoče nesporno ugotoviti, da predstavljajo storitve prevoda, zaračunane s spornimi računi, avtorsko delo. Tožnica kot davčna zavezanka je bila dolžna voditi poslovne knjige in evidence v skladu z ZDDV in določbami Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in spremembe, v nadaljevanju ZDavP) ali na njegovi podlagi izdanim predpisom, drugim zakonom ter SRS. V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da za sporne račune tožnica ni predložila verodostojne dokumentacije, ki bi izkazovala, da so prevodi, zaračunani s spornimi računi, avtorsko delo. Dokazno breme trditev v davčnem postopku pa je na strani davčnega zavezanca (95. člen ZDavP-1 oz. 1. odstavek 76. člena ZDavP-2), zato nima prav tožnica ko navaja, da davčni organ želi nanjo prevaliti breme dokazov. Glede na specifično naravo davčnega postopka davčni zavezanec dokazuje svoje trditve praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju in drugimi zakoni, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (96. člen ZDavP-1 oz. 77. člen ZDavP-2). Tožnica je tista, ki uveljavlja znižano davčno stopnjo DDV na podlagi spornih računov in bi zato morala pogoje za uporabo takšne stopnje tudi izkazati, česar pa tožnica ni storila. Davčni zavezanci imajo vse možnosti, da v času nastanka poslovnega dogodka poskrbijo za to, da ob tem nastanejo tudi pisni dokazi in te skrbno hranijo, v skladu z določili pozitivne zakonodaje, ter v primeru potrebe (npr. davčnega nadzora) s temi listinami verodostojno izkažejo naravo opravljenega prometa. Kot je tožnici pravilno pojasnil že pritožbeni organ zaslišanje tožnice oziroma izvedenca ustrezne stroke ne more nadomestiti manjkajočih pisnih listin. Zgolj izjave navedenih subjektov glede na specifično naravo davčnega postopka kot edino dokazilo ne zadoščajo za utemeljenost uporabe znižane davčne stopnje DDV. Ker tožnica ni z verodostojnimi listinami dokazala, da predstavljajo prevodi, zaračunani s spornimi računi, tudi avtorska dela, za katere je predpisana znižana davčna stopnja DDV v višini 8% oz. 8,5%, je po presoji sodišča davčni organ utemeljeno obračunal DDV po splošni 19%  oz. 20% davčni stopnji in tožnici naložil plačilo razlike davka. Same višine naknadno obračunanega DDV pa tožnica niti ne izpodbija. Ker je v skladu z navedenim izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Po povedanem tudi ni podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije.
Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, saj relevantne okoliščine, ki vplivajo na odločitev niso sporne, sporno je pravno vprašanje, glede katerega opravljena glavna obravnava ne bi bistveno pripomogla k drugačni rešitvi. Tožnica sicer trdi, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno, iz listin upravnega spisa pa je razvidno, da ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč, da se tožnica ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin. Izrek o stroških  pravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.