Spletna stran uporabljajo piškotke!

Spletna stran uporablja lastne piškotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani in nam olajšajo izboljševanje uporabniške izkušnje.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.

Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.

Skrij sporočilo!
Kaj so piškotki.

Piškotki so majhne tekstovne datoteke, ki jih vaš računalnik shrani ob prvem obisku spletne strani. Z njihovo pomočjo si spletna stran zapomni vašo napravo in nastavitve, ki ste si jih izbrali.

Če piškotke izključite, so lahko nekatere možnosti spletne strani onemogočene.
petek, 14.3.2008

Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o avtorskih in sorodnih pravicah

DRŽAVNI ZBOR
REPUBLIKE SLOVENIJE


skupina poslank in poslancev (Majda Širca)

Ljubljana, 5.3. 2008



Na podlagi 88. člena ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04 in 68/06), 19. člena Zakona o poslancih (Uradni list RS, št. 48/92, 15/94, 19/94, 44/94, 123/04 in 90/05) ter 114. člena Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 35/02, 60/04 in 64/07) vlagamo

 
PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O AVTORSKI IN SORODNIH PRAVICAH


ki vam ga pošiljamo v obravnavo na podlagi 142. člena poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije po skrajšanem postopku.


Državnemu zboru Republike Slovenije predlagamo, da predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o avtorski in sorodnih pravicah obravnava po skrajšanem postopku, ker gre za manj zahtevne spremembe zakona.



Poslanke in poslanci:

- Širca Majda (prvopodpisana),
- Aleš Gulič in
- Majda Potrata.
 


PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O AVTORSKI IN SORODNIH PRAVICAH

 
I. UVOD

1. Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona

 
Za številna podjetja, organizacije, posameznike, pa tudi za oblast je bistvenega pomena, da redno pridobivajo informacije o svojem delovanju, kot ga zaznavajo mediji. Dejavnost spremljanja medijev lahko organizacije izvajajo bodisi same v okviru specializiranih oddelkov bodisi zanjo najamejo zunanjega izvajalca - kliping agencijo (out-sourcing). V Sloveniji se z dejavnostjo klipinga v večjem obsegu ukvarja pet do deset gospodarskih družb.

Spremljanje medijev v praksi pomeni iskanje in zbiranje novinarskega gradiva (člankov, komentarjev, intervjujev, poročil, pisem bralcev, uvodnikov, oddaj…), ki se nanaša na konkretnega naročnika ali na določeno vprašanje. Vse medijske objave, ki so zanimive za naročnika, izvajalec klipinga zbere in jih nato posreduje naročniku. Pri tem delu se agencije, ki opravljajo kliping, ne morejo izogniti kopiranju (reproduciranju) posameznih avtorskih del. V preteklosti so bile kopije v glavnem reprografske (npr. fotokopije posameznih časopisnih člankov, zbrane v en dokument, ki ga je prejel naročnik), danes pa je digitalizacija omogočila hitrejše in natančnejše elektronske kopije (naročnik prejme vse zbrane članke v elektronski obliki po elektronski pošti). Pomen spremljanja medijev je v sodobni družbi vedno večji, saj je ob množičnosti medijev težko slediti vsem informacijam, ki jih ti dnevno objavljajo. Vendar pa pravica posameznika ali podjetja do informacije (pravica biti obveščen) ni neomejena. Nasproti ji namreč stoji prav tako pomembna in ustavno zavarovana avtorska (ali sorodna) pravica. Pravice avtorjev člankov in drugih novinarskih prispevkov so izključne pravice, kar pomeni, da brez izrecnega dovoljenja nihče ne sme uporabljati njihovih del. Izključna narava avtorskih pravic daje njihovim imetnikom pravni monopol, s pomočjo katerega se lahko odločijo, komu in za kakšno ceno bodo prenesli pravice izkoriščanja avtorskih del. Na točki, kjer se srečata interes naročnika oziroma kliping agencije, da kopira in zbira novinarske prispevke, in interes imetnika avtorske pravice, da za uporabo svojega dela dobi primerno nadomestilo, je potrebno problem klipinga tudi avtorskopravno urediti.

Veljavni zakon o avtorski in sorodnih pravicah klipinga v njegovi klasični obliki ne ureja. Še najbolj se mu je približal v 47. členu, kjer je opredeljena zakonita licenca za pouk in periodiko. Druga točka prvega odstavka 47. člena določa, da je »brez prenosa ustrezne materialne avtorske pravice, vendar ob plačilu primernega nadomestila, dopustno
… reproducirati v periodičnem tisku aktualne članke iz takega tiska, v katerih so obravnavana splošna vprašanja, če avtor tega ni izrecno prepovedal.«. Problem določbe, ki se na prvi pogled tiče ravno klipinga, je v uporabi besedne zveze »reproducirati v periodičnem tisku«. Pri kopiranju in zbiranju novinarskega gradiva za namene klipinga gotovo ne gre za objavo v »periodičnem tisku«, zato citirana določba trenutno omogoča reproduciranje aktualnih prispevkov časopisom, revijam in drugim periodičnim medijem, ki se lahko kvalificirajo kot »periodični tisk«. Takšno je tudi stališče avtorjev edinega komentarja ZASP (Trampuž/Oman/Zupančič, Komentar ZASP, str. 145-147).

Drugo možnost bi lahko predstavljala prosta uporaba v interesu pravice do obveščenosti po 48. členu ZASP. Za razliko od 47. člena, kjer je reproduciranje člankov sicer dopustno brez soglasja imetnika pravica, vendar ob plačilu nadomestila, 48. člen omogoča nekaterim uporabnikom, da določena avtorska dela uporabljajo brez soglasja imetnika in brez obveznosti plačila nadomestila. Druga točka prvega odstavka 48. člena ZASP določa, da je »zaradi pridobitve informacije javnega značaja prosto… pripraviti in reproducirati povzetke izdanih časopisnih in podobnih člankov v pregledih tiska…«. Ker sodobna storitev klipinga pomeni reproduciranje celotnih ali vsaj (nespremenjenih) delov novinarskih prispevkov, kliping ne more biti dovoljen v okviru 48. člena, ki se omejuje na »povzetke člankov« (enako Trampuž/Oman/Zupančič, Komentar ZASP, str. 149).

Teoretično bi bil kliping lahko dovoljen še v okviru pravice privatnega in drugega lastnega reproduciranja (50. člen ZASP). Po tej določbi sme »fizična oseba prosto reproducirati delo
- na papirju ali podobnem nosilcu z uporabo fotokopiranja ali druge fotografske tehnike s podobnimi učinki in
- na katerem koli drugem nosilcu, če to stori za privatno uporabo, če primerki niso izročeni ali priobčeni v javnosti in če pri tem nima namena dosegati neposredne ali posredne gospodarske koristi.
Javni arhivi, javne knjižnice, muzeji ter izobraževalne in znanstvene ustanove lahko za lastne potrebe prosto reproducirajo delo na kateremkoli nosilcu, če to storijo iz lastnega primerka in če pri tem nimajo namena dosegati neposredne ali posredne gospodarske koristi.«
Dejavnost kliping agencij težko uvrstimo med omenjeni obliki rabe. Kopiranje novinarskih prispevkov za naročnika ni reproduciranje fizične osebe za privatno uporabo, pač pa opravljanje gospodarske dejavnosti, ki jo vsaj v Sloveniji izvajajo pravne osebe.

Zakon o avtorski in sorodnih pravicah glede na pravkar opisano situacijo izrecno ne ureja uporabe avtorskih del za namene klipinga. To pomeni, da je pridobivanje avtorskih pravic prepuščeno individualnim dogovorom med agencijami in imetniki avtorskih pravic. Takšno stanje je sicer legitimno, vendar pa trenutna situacija za nobeno izmed vpletenih strani ne predstavlja idealne rešitve. Ker se avtorske pravice lahko pridobivajo samo na podlagi individualnih avtorskih pogodb med imetniki avtorskih pravic (praviloma založniki-medijske hiše) in kliping agencijami, kjer vlada načelo pogodbene svobode, je seveda izključno od volje stranke (imetnika pravice) odvisno, ali bo dovolila objavo novinarskih prispevkov in s tem omogočila zakonito delovanje kliping agencij. V primeru, ko do dogovora (iz kakršnihkoli razlogov) ne pride, izvajalec klipinga prispevkov iz medija, ki ni dovolilo reproduciranja svojih del, ne sme uporabiti. To pa pomeni, da je opravljanje dejavnosti spremljanja medijev praktično onemogočeno, saj je smisel klipinga ravno v pokrivanju vseh (ne le nekaterih) medijev.

Obstajajo pa tudi drugi razlogi, ki narekujejo spremembo obstoječe zakonodaje. Zaradi različnih režimov zakonitih prenosov avtorskih pravic je namreč v praksi velikokrat težko ugotoviti, kdo je sploh imetnik konkretne avtorske pravice. Tako se lahko zgodi, da založnik (npr. časopisna hiša) sklene pogodbo s kliping agencijo, s katero sicer dovoljuje rabo prispevkov za namene spremljanja medijev. Vendar pa to ne pomeni, da je agencija tudi v resnici pridobila avtorske pravice na vseh prispevkih, ki jih ta časopisna hiša objavlja. Založniki namreč agenciji ne morejo odstopiti več pravic, kot jih imajo sami- in mnogokrat se niti ne zavedajo, da zaradi pomanjkljivih avtorskih pogodb avtorskih pravic za določene oblike uporabe sploh niso pridobili.

Založniki z avtorji poslujejo na podlagi različnih pravnih razmerij. V praksi so najpogostejše pogodbe o zaposlitvi (če gre za zaposlene novinarje) ter različne avtorske pogodbe (če gre za samostojne ali honorarne novinarje, t.i. free-lancerje).

V primeru zaposlenih avtorjev je situacija z vidika pravne varnosti še najboljša. Če v pogodbi o zaposlitvi z novinarjem ni dogovorjeno drugače, velja domneva 101. člena ZASP, po kateri se šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na delu (ki je nastalo pri izpolnjevanju delovnih obveznosti ali po navodilih delodajalca) izključno prenesene na delodajalca za deset let od dokončanja dela, če ni s pogodbo drugače določeno. Po preteku desetletnega roka pripadejo pravice nazaj delojemalcu (avtorju), s tem da delodajalec (založnik) lahko zahteva njihov ponovni izključni prenos proti plačilu primernega nadomestila. Seveda je možno tudi, da se v pogodbi o zaposlitvi stranki dogovorita za prenos avtorskih pravic za ves čas njihovega trajanja.

Mnogo slabše je pri novinarjih free-lancerjih. Avtorske pogodbe, s katerimi prenašajo na medijske hiše svoje pravice samostojni novinarji (torej tisti, ki niso zaposleni pri tem mediju), so lahko zelo različne. V praksi je sicer zaznati vedno večjo skrbnost pri sestavljanju pogodbenih klavzul, vendar je na splošno še vedno mogoče reči, da so pogodbe površne, dvoumne in premalo natančne. Stranke se pogosto ne zavedajo, da so sankcije v takšnih primerih določene v ZASP: dvoumna in nejasna določila se v razlagajo v korist avtorja. To z vidika založnika lahko pomeni stalno grožnjo, da ni pridobil vseh avtorskih pravic, ki jih je želel. Posebej slabe za pravni promet (z vidika pravne varnosti) so v preteklosti pogosto uporabljane klavzule o odpovedi avtorskim pravicam »enkrat za vselej«, za vsa »bodoča dela« in podobno, saj so po izrecni zakonski normi (79. člen ZASP) takšna pogodbena določila nična. Ker uveljavljanje ničnosti ne zastara, nanjo pa se lahko sklicuje vsak s pravnim interesom, so potencialno neveljavne tudi pogodbe, sklenjene pred deset in več leti.

Situacija, v kateri ni povsem jasno, kdo je imetnik avtorskih pravic oziroma ali je subjekt, s katerim kliping agencija sklepa pogodbo, sploh upravičen prenašati avtorske pravice, ni ugodna za nikogar izmed vpletenih. Tako založniki kot kliping agencije so namreč izpostavljeni nevarnosti odškodninskih zahtevkov s strani avtorjev, slednji pa nimajo pravega pregleda nad sekundarno rabo svojih del ter doseženimi dohodki.

Tretji pomemben razlog za uvedbo zakonite licence je zato varstvo avtorjev. Trenutna ureditev avtorjem, torej fizičnim osebam, ki so neposredno ustvarile članek ali prispevek, ne omogoča participacije pri avtorskih honorarjih, doseženih z naknadnim prenosom avtorske pravice s strani založnika na kliping agencijo. Avtorji že s pogodbo, ki jo sklenejo z založnikom (medijsko hišo), načeloma prenesejo nanj vse avtorske pravice v zameno za praviloma enkraten honorar. V trenutku sklepanja pogodbe nimajo v mislih možnosti sekundarne rabe svojega dela, med katere spada tudi izkoriščanje člankov za potrebe klipinga. Ko torej založniki kasneje njihova dela prodajo še kliping agencijam, pri delitvi honorarja niso več udeleženi.

Omenjene probleme bo rešila uvedba zakonite licence v korist dejavnosti spremljanja medijev, kombinirana z obveznim kolektivnim upravljanjem te pravice ter obvezno delitvijo zbranih nadomestil. Predlagana zakonita licenca se nanaša na pravico reproduciranja ter na priobčitev javnosti (glej 22. in 23. člen ZASP).

Zakonita licenca bo kliping agencijam (oziroma vsem, ki se ukvarjajo s spremljanjem medijev) omogočila zakonito uporabo objavljenega novinarskega gradiva brez sklepanja pogodb s posameznimi imetniki avtorskih pravic (kot je bilo prikazano, so to lahko založniki ali sami avtorji). Seveda pa takšna raba ne bo neodplačna- kliping agencije namreč opravljajo gospodarsko dejavnost, zato je razumljivo, da morajo za uporabo avtorskih del plačati ustrezno nadomestilo. Višino nadomestila (tarifo) bosta morala v skladu s 157. členom ZASP skupaj določiti kolektivna organizacija, ki zastopa interese imetnikov avtorskih pravic s področja publicistike, ter reprezentativno združenje uporabnikov, ki zastopa interese kliping agencij. V kolikor sporazuma ne bi dosegla, je možen postopek pred Svetom za avtorsko pravo.

Obvezno kolektivno upravljanje je upravičeno iz praktičnih razlogov, saj je v praksi z vidika uporabnikov (zaradi opisanih problemov z določanjem imetnika avtorske pravice) praktično nemogoče skleniti vse ustrezne avtorske pogodbe z vsemi imetniki avtorskih pravic. Glede na predlagano rešitev, ki predvideva obvezno delitev zbranih nadomestil, pa bo obvezno kolektivno upravljanje nujno tudi za avtorje in imetnike pravic, saj bi sami zelo težko opravljanje nadzor nad omenjeno rabo svojih del. Obvezno kolektivno upravljanje v Sloveniji že obstaja (npr. v primeru malih pravic), za opravljanje klipinga pa ga poznajo tudi v nekaterih drugih državah (npr. Nemčiji).

Obvezna delitev zbranega nadomestila je predpisana v korist avtorjev, torej fizičnih oseb, ki so prvotno ustvarile avtorsko delo. Da bi tudi avtorji pravično participirali pri sekundarni rabi svojih del, jim predlagana delitev namenja 30% zbranih nadomestil, preostalih 70% pa pripade imetnikom pravic (praviloma založnikom, medijskim hišam). V izogib zlorabam je določeno, da se avtorji pravici do svojega deleža na morejo odpovedati. Instrumenta obvezne delitve ter neodpovedljivosti svojemu deležu za avtorje sta skladna s splošno težnjo v avtorskem pravu, po kateri je potrebno zavarovati avtorja kot praviloma šibkejšo pogodbeno stranko v razmerjih z založniki.

 
2. Cilji, načela in poglavitne rešitve

 
Načela predlaganih rešitev:

Spoštovanje ustavnih pravic in svoboščin: svobode izražanja (vključno s širjenjem in zbiranjem vesti in mnenj, 38. člen Ustave RS) ter pravic iz ustvarjalnosti (60. člen Ustave RS);
Zagotoviti pravično ravnotežje med interesi avtorjev, imetnikov pravic in končnih uporabnikov;
Zagotoviti varstvo avtorja kot šibkejše stranke.

Cilji sprememb in dopolnitev zakona so:

Zagotoviti ustrezno ravnotežje med pravico do informacije ter avtorsko pravico;
V zakonu o avtorski in sorodnih pravicah zagotoviti pravno podlago za zakonito uporabo medijskih vsebin za namene spremljanje medijev (kliping);
Omogočiti kolektivno upravljanje pravic;
Uvesti pravično delitev zbranih nadomestil med avtorje (fizične osebe) in imetnike avtorskih pravic (založnike).

Poglavitne rešitve sprememb in dopolnitev zakona so:

Uveljavitev zakonite licence za uporabo medijskih vsebin za namene pregledov tiska (klipinga) v obstoječem 47. členu ZASP;
Uvedba obveznega kolektivnega upravljanja z avtorskimi pravicami na strani imetnikov pravic;
Obveznost plačevanja nadomestila v višini, določeni s tarifo, v mejah zakonite uporabe avtorskih del za namene pregledov tiska na strani kliping agencij oziroma drugih izvajalcev dejavnosti spremljanja medijev;
Obvezna delitev zbranih nadomestil med avtorje (fizične osebe, ki so ustvarile avtorsko delo) in imetnike avtorskih pravic (založnike) v razmerju 30%:70%.


 
3. Ocena finančnih posledic za proračun

Spremembe in dopolnitve zakona same po sebi ne predstavljajo finančnih posledic za proračun.


 
4. Ocena finančnih posledic za druga javna finančna sredstva

Spremembe in dopolnitve zakona ne predstavljajo finančnih posledic za druga javna finančna sredstva.


 
5. Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih in prilagojenosti predlagane ureditve pravu EU

 
EU

Na ravni EU doslej ni prišlo do popolnega poenotenja avtorskega prava, številke direktive s tega področja pa so v precejšnji meri uspele harmonizirati nekatere njegove vidike. Kar se tiče uporabe avtorskih del za namen spremljanja medijev (kliping), je pomembna direktiva Direktiva 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi. Omenjena direktiva ureja možne vsebinske omejitve avtorske pravice. Med dopustne izjeme pravice reproduciranja in javnega priobčevanja (vključno z dajanjem na voljo javnosti) uvršča tudi »reproduciranje v tisku, priobčitev javnosti oziroma dajanje na voljo javnosti objavljenih člankov o aktualnih gospodarskih, političnih ali verskih temah oziroma predvajanih del ali druge vsebine istega značaja v primerih, ko takšna uporaba ni izrecno prepovedana in dokler je naveden vir vključno z avtorjevim imenom, oziroma uporaba del ali predmetov sorodnih pravic v zvezi s poročanjem o aktualnih dogodkih v obsegu, ki ga upravičuje informativni namen in ob navedbi vira vključno z avtorjevim imenom, razen če se to izkaže za nemogoče«. V teoriji ni jasno, ali je z navedeno izjemo zaobsežena tudi zakonita licenca (kot vsebinska omejitev avtorske pravice) v korist kliping agencij. Ozka interpretacija izjeme govori za odklonilno, širša pa za pritrdilno stališče. Tudi praksa posameznih držav je zelo različna. Nemško Zvezno vrhovno sodišče je npr. v zadevi Elektronische Pressespiegel odločilo, da je zakonita licenca v korist pregledov tiska (Pressespiegel) v nemškem zakonu skladna s tristopenjskim testom iz 5. odstavka 5. člena direktive. Na Nizozemskem, kjer sicer ne poznajo posebne zakonske ureditve za kliping, je bila omenjena izjema v korist tiska s pomočjo sodne prakse razširjena tudi na kliping. Glede na povedano uzakonitev zakonite licence v korist klipinga na predlagani način v Sloveniji zelo verjetno ne bi nasprotovala ureditvi v pravu EU.

ŠVICA

V Švici je ustanovljena organizacija Prolitteris, ki združuje pisatelje in avtorje dramskih in znanstvenih del, novinarje, umetnike, fotografe, založniške in časopisne hiše, …Naloga te organizacije je, da določi tarifo za uporabo zaščitenih avtorskih del, katerih avtorji so njeni člani. Ta tarifa določa nadomestilo, ki mora biti dano organizaciji za uporabo posameznega avtorskega dela. Znotraj organizacije je opredeljen delitveni ključ, po katerem se dohodki organizacije iz tega naslova razdelijo med člane. Prolitteris uporabnikom omogoča, da oddajajo avtorska dela preko radijskih in televizijskih programov, na javnih mestih (restavracije, ipd.), da izdelujejo fotokopije knjig in časopisnih člankov, da snemajo filme in glasbo, ipd. Ni dolžnost uporabnikov in izvajalcev klipinga, da uporabo časopisnih člankov sami prijavijo organizaciji Proliteris, pač pa je dolžnost organizacije, da od njih zahteva plačilo nadomestila.

ČEŠKA

Na Češkem nimajo organizirane posebne organizacije, ki bi skrbela za nadomestila zaradi uporabe avtorskih del za namene klipinga. Uporaba avtorskih del se tako ureja na ravni medsebojnih pogodb med uporabniki in imetniki pravic (zlasti so to založniki).

AVSTRIJA

V Avstriji je ustanovljena organizacija VOEZ (Verband der Oesterrichischer Zeitungen), ki združuje založnike dnevnih, tedenskih in drugih časopisov. Ta organizacija je pooblaščena za pobiranje nadomestil zaradi uporabe avtorskih del za poimensko določene medije, ki so njeni člani. Plačilo nadomestila za uporabo klipinga plača uporabnik klipinga in ne kliping agencije.

NEMČIJA

V Nemčiji poznajo zakonito licenco v korist pregledov tiska (Pressespiegel) v prvem odstavku 49. člena zakona (Urheberrechtsgesetz). Besedilo člena, ki je sicer zelo podobno 47. členu slovenskega zakona, se ne nanaša samo na periodični tisk, pač pa na vse t.i. Informationsblätter (periodično izhajanje ni pogoj). Predvideno je obvezno kolektivno upravljanje pravic, obvezne delitve nadomestila med avtorje in imetnike pa ne poznajo. Proti plačilu se lahko prevzemajo (reproducirajo ali javno priobčujejo) posamični članki in komentarji, ki se nanašajo na politična, gospodarska ali verska aktualna vprašanja. Pravice na fotografskem gradivu je potrebno pridobiti posebej, ker ne sodijo v izjemo. S pravicami imetnikov (založnikov ali avtorjev) upravlja kolektivna organizacija WORT. Leta 2002 je nemško Zvezno vrhovno sodišče odločilo, da je tudi kliping v elektronski obliki zajet z vsebinsko omejitvijo po 49. členu. To pomeni, da tudi za spremljanje medijev, ki se izvaja v digitalni obliki, kliping agencije ne potrebujejo dovoljenja imetnikov avtorskih pravic, ampak lahko dela izkoriščajo na podlagi zakonite licence, seveda prosti ustreznemu plačilu. To pa ne pomeni, da lahko agencije iz izbranih časopisnih člankov izdelujejo baze podatkov in jih ponujajo javnosti. Tudi elektronski kliping mora potekati na način, ki je skladen z naravo vsebinske omejitve avtorske pravice, torej čim manj ogrožati legitimne interese avtorjev in ostalih imetnikov avtorskih pravic. Zato je sodišče opozorilo, da je za namene elektronskega klipinga dopustno le distribuiranje datotek v grafični obliki.

VELIKA BRITANIJA

Vsak, ki želi fotokopijo objave v časopisu ali reviji, mora plačati ustrezno nadomestilo določeni organizaciji:
NLA (Newspaper Licensing Agency) za uporabo avtorskih del, objavljenih v časopisih
CLA (Copyright Licensing Agency) za uporabo avtorskih del, objavljenih v revijah
Kliping agencije plačajo nadomestilo za kopijo vsakega članka, ki ga distribuirajo svojim naročnikom.

 
6. Druge posledice, ki jih bo imel sprejem zakona
 
Predlagana ureditev ne prinaša drugih posledic.

 
7. Razlogi za skrajšani postopek
 
Državnemu zboru Republike Slovenije predlagamo, da predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o avtorski in sorodnih pravicah obravnava po skrajšanem postopku, ker gre za manj zahtevne spremembe zakona. S predlaganimi spremembami in dopolnitvami zakona se spreminjajo namreč zgolj trije členi zakona.

 
II. BESEDILO ČLENOV

1. člen
 
V Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 16/07 - UPB3) se druga točka prvega odstavka 47. člena spremeni tako, da se glasi:
»2. reproducirati v periodičnem tisku ali v pregledih tiska posamične aktualne članke iz takega tiska, v katerih so obravnavana splošna vprašanja, če avtor tega ni izrecno prepovedal.«
 
2. člen
 
V 147. členu se doda nova peta točka, ki se glasi:
»5. reproduciranje avtorskih del po 1. in 2. odstavku 47. člena tega zakona.«
 
3. člen
 
V 154. členu se doda nov tretji odstavek, ki se glasi:
»(3) Nadomestilo, zbrano na podlagi prvega in drugega odstavka 47. člena tega zakona, se deli avtorjem v obsegu 30% ter imetnikom avtorskih pravic v obsegu 70%. Avtor se pravici do svojega deleža ne more odpovedati.«
 
4. člen
 
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.


 
III. OBRAZLOŽITEV ČLENOV

K 1. členu
 
Predlagana sprememba 47. člena ZASP uvaja nov primer zakonite licence v korist pregledov tiska (kliping). To pomeni, da bodo organizacije ali posamezniki, ki se ukvarjajo s spremljanjem medijev in v ta namen izdajajo preglede tiska, odslej upravičeni na podlagi samega zakona reproducirati (ali javno priobčevati) posamične aktualne članke iz periodičnega tiska, ki se ukvarjajo s splošnimi vprašanji, pod pogojem, da avtor tega ni izrecno prepovedal. Ob tem, da bodo lahko uporabljali tuja avtorska dela brez dovoljenja imetnikov avtorskih pravic, pa bodo morali plačati tudi primerno nadomestilo.

Razširitev vsebinske omejitve v obliki zakonite licence na pregled tiska zahteva od upravičenih uporabnikov, da se držijo omejitev, ki jih v takšnih primerih nalaga veljavna zakonodaja. Uporabniki (kliping agencije in ostali subjekti, ki spremljajo medije in izdajajo preglede tiska) so tako dolžni spoštovati naslednje zahteve:
reproducirati smejo le posamične članke, ne pa npr. celotnih izdaj časopisa;
reproducirati smejo le aktualne članke, ki se ukvarjajo s splošnimi vprašanji, ne pa npr. znanstvenih člankov, ki se poglobljeno ukvarjajo s specifičnim znanstvenim problemom;
    · omejeni so na periodični tisk, ki obsega tudi sodobnejše oblike medijev (npr. elektronske publikacije, teletekst, internet);
    · kolektivni organizaciji so dolžni v zameno plačati primerno nadomestilo, določeno s tarifo v sporazumu, ki ga skleneta kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov;
    · reproducirati smejo le članke, pri katerih ni izrecne avtorjeve prepovedi;
    · obvezno morajo navesti avtorja in vir, kar zagotavlja spoštovanje avtorskih moralnih pravic;
    · v navedenih okvirih pridobijo pravico reproduciranja (vključno z reproduciranjem v elektronski obliki) ter pravice javnega priobčevanja.

Izraz članek je potrebno interpretirati široko, tako da zajema vse oblike aktualnih avtorskih prispevkov v medijih, vključno s TV in radijskimi oddajami, objavami v elektronskih medijih, komentarje, uvodnike, intervjuje in podobno. Fotografije, risbe, karikature in podobno novinarsko gradivo s predlagano zakonito licenco niso obsežene. To pomeni, da je potrebno v teh primerih pridobiti dovoljenje od posamičnih imetnikov avtorskih pravic. Nikakor pa ni prepovedano, da se tudi za te primere kolektivne organizacije in združenja uporabnikov dogovorijo za primerno tarifo ter tako v praksi uveljavijo kolektivno upravljanje (147. člena ZASP dopušča kolektivno upravljanje avtorskih pravic v vseh primerih že objavljenih del). Takšna je praksa tudi v nekaterih drugih državah (npr. Nemčiji in Avstriji), kjer slikovno gradivo ni predmet zakonite licence, kljub temu pa se avtorske pravice na teh delih na podlagi sporazuma med imetniki pravic in uporabniki upravljajo kolektivno.
 
K 2. členu

Nova peta točka 147. člena ZASP uvaja nov primer obveznega kolektivnega upravljanja z avtorskimi pravicami. Zaradi množičnega izkoriščanja avtorskih del iz 47. člena ZASP je tako z vidika uporabnikov kot z vidika avtorjev in imetnikov avtorskih pravic najprimernejše, da se uvede obvezno kolektivno upravljanje. Uporabnikom tako ni treba sklepati pogodb s posameznimi imetniki avtorskih pravic, avtorji in imetniki pa pridobijo možnost učinkovitega nadzora nad uporabo svojih del, s čimer postane bolj učinkovito tudi zbiranje nadomestil. V primeru obveznega kolektivnega upravljanja z avtorskimi pravicami bo za vse vpletene strani najpomembnejša čim hitrejša sklenitev skupnega sporazuma, ki ga bosta morala v pisni obliki sklenita kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov avtorskih del iz repertoarja kolektivne organizacije. V kolikor pogajanja ne bi bila uspešna, bodo imele vpletene strani na voljo postopek pred Svetom za avtorsko pravo v skladu s 157.a členom ZASP. Obvezno kolektivno upravljanje s pravicami v primeru uporabe avtorskih del v pregledih tiska poznajo tudi v nemškem avtorskem pravu, ki je zelo sorodno slovenskemu.
 
K 3. členu

Zaradi pravične delitve nadomestila med avtorje (fizične osebe, ki so primarno ustvarile avtorsko delo) in imetnike avtorskih pravic (ponavadi založnike, na katere avtorji prenesejo avtorske pravice na podlagi zaposlitve ali avtorskih pogodb) je predviden nov primer obvezne delitve zbranih avtorskih nadomestil. Predlagana določba je skladna z načelom varstva avtorja, ki je praviloma v odnosu do svojih pogodbenih partnerjev v podrejenem položaju. Pravično je, da so tudi avtorji udeleženi pri nadomestilih za t.i. sekundarno rabo avtorskih del. Tipičen primer sekundarne rabe je reproduciranje člankov za potrebe pregledov tiska. V interesu avtorjev je torej potrebno zakonsko zagotoviti, da bodo pri dohodkih, doseženih s sekundarno rabo udeleženi s 30% odstotki, pravici do tega deleža pa se tudi ne morejo (pogodbeno ali kako drugače) odpovedati.

 
K 4. členu
Zakon začne veljati 15. dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

 
BESEDILA ČLENOV, KI SE SPREMINJAJO:
47. člen

(1) Brez prenosa ustrezne materialne avtorske pravice, vendar ob plačilu primernega nadomestila, je dopustno:
1. reproducirati v čitankah in učbenikih, namenjenih za pouk, dele avtorskih del ter posamična dela s področij fotografije, likovne umetnosti, arhitekture, uporabne umetnosti, industrijskega oblikovanja in kartografije, če gre za že objavljena dela več avtorjev;
2. reproducirati v periodičnem tisku aktualne članke iz takega tiska, v katerih so obravnavana splošna vprašanja, če avtor tega ni izrecno prepovedal.

(2) Določbe prejšnjega odstavka se smiselno uporabljajo tudi za javno priobčitev navedenih del.

(3) V primerih iz prejšnjih odstavkov je treba navesti vir in avtorstvo dela, če je navedeno na uporabljenem delu.

 
147. člen

Kolektivno upravljanje avtorskih pravic je dopustno glede že objavljenih avtorskih del in je obvezno v naslednjih primerih:
1. priobčitev javnosti neodrskih glasbenih in pisanih del (male pravice);
2. ponovna prodaja izvirnikov likovnih del (sledna pravica);
3. reproduciranje avtorskih del za privatno ali lastno uporabo ter njihovo fotokopiranje prek obsega iz 50. člena tega zakona;
4. kabelska retransmisija avtorskih del, razen pri lastnih oddajanjih RTV organizacij, ne glede na to, ali gre za njihove lastne pravice ali pa so te nanje prenesli drugi imetniki pravic.
 
154. člen

(1) Nadomestilo, zbrano na podlagi drugega odstavka 37. člena tega zakona, se deli avtorjem v obsegu 40%, izvajalcem v obsegu 30% ter proizvajalcem fonogramov oziroma filmskim producentom v obsegu 30%.

(2) Nadomestilo, zbrano na podlagi tretjega odstavka 37. člena tega zakona, se deli avtorjem v obsegu 50% ter založnikom v obsegu 50%.
oglasno sporočilo